Therese Ann Fowler: Prijazna soseska

+ + +

Do konca prignani konflikt

Na koncu balad o nezadržni in prepovedani mladostni zaljubljenosti, recimo tiste o paru iz Verone, grobova preraščata prepleteni plezalki. V romanu Prijazna soseska pa je jabolko spora hrast na sosedovem vrtu. Svetotvorni hrast, o katerem si ženske izmišljujejo bajke in povestice o porodu sužnje in tem, kako so se duhovi porodnice prelili v mogočno drevo.

To zdaj umira, ker so sosedovi naredili prevelik bazen in hišo ter vrt otrebili drevja in pri tem malo preskočili proceduro. Za ta umirajoči hrast se tožarijo; doktorica ekologije in okoljevarstvenica po srcu tožita novopečenega bogataša, ki se mu zdi to »samo drevo« in odškodnina izsiljevanje. Vse to za ameriškemu odškodninskemu sistemu primerno navito ceno – v Prijazni soseski je nekaj prav grishamovskih pravnih hakeljcev in preobratov. Vse skupaj je dodatna ovira za mladi par, njenega fanta in njegovo hči, ki ju hkrati razdvaja še to, da je njegova mama temnopolta, njen oče pa Severni Karolini in ameriškemu Jugu primerno premazan z rasnimi predsodki; za začetek fantu ponudi, naj mu malo uredi vrt – ker temnopolti to pač počnejo za denarje in druge, to je njihova od boga dana vloga.

Ameriška žanrska pisateljica Therese Ann Fowler (1967), sicer specializirana za zgodovinske romane, kot preberemo v dolgi zaključni zahvali in apologiji, izpisuje zgodbo o sodobnem trku kultur in različnih izobrazbenih ravni čez podlago shakespearske tragedije; spet gre za trk pravice ob moč. Tokratna varianta ljubezenske štorije med Julijo in Romeom z vso silovitostjo preizkusi toleranco obeh naborov staršev, ki seveda načelno zagovarjajo strpnost, nasprotujejo segregaciji, stereotipom in predsodkom, ampak … Avtorica formo antične tragedije prepisuje tako dobesedno, da je pripovedni glas množinski, gre za nekakšen tragiški zbor, za glas kolektiva, ki ga sestavljajo ženske iz bralskega krožka, in ta zbor govori z neizprosno logiko in aposteriorno vsevednostjo in razlaga, kje in kdaj in kako je nastala usodna zmota, hamartija: je to zagovednost dna vzpenjajočega se lokalnega popravljavca klimatskih naprav, je to pretirana zagrizenost glede spoštovanja ekoloških predpisov univerzitetne profesorice? Ko prepričanja udarijo, udarijo nazaj in spirala nasilja se vrtoglavo stopnjuje.

Avtorica tako z vsevednim množinskim glasom pelje zaplet proti končni katastrofi, ki je napovedana že kar v uvodu: vmes je seveda še marsikaj, recimo kakšna o okoliščinah, ki so vpletene pripeljale do ekskluzivnih odločitev, njihova predzgodba, zaradi katere ne morejo izstopiti iz vlog, v katere so se preoblekli – pri čemer je seveda dejstvo, da je (napol) afroameriška stran bolj disciplinirana, izobražena in ozaveščena –, tisto, kar loči literaturo od zgodovine (statistike). Tragedijo opremi z nepričakovanimi zasuki in izpiše v visokih obratih, obrtno vešče in – v epilogu – z značilnim ameriškim moraličnim podukom.