Alice Glass: Prey//IV

+ +

Ploščo Prey//IV, solistični prvenec kanadske pevke Alice Glass, lahko obravnavamo kot četrto ploščo legendarnega elektro-punk dvojca Crystal Castles. Na to namiguje že naslov: bendov zadnji album, pri katerem je Alice še sodelovala, je bil naslovljen preprosto III. Po pevkini osamosvojitvi leta 2014 je producent Ethan Kath sicer našel nadomestno vokalistko in svojo glasbo še naprej izdajal pod imenom Crystal Castles, a je bil pri tem sila neuspešen: izgubil je naklonjenost oboževalcev, ki so vedeli, da je bila Alice Glass srce in duša izvirne zasedbe. Dokaz za to je bila tudi porazna plošča Amnesty (2016), na kateri je nova pevka Edith Frances nonšalantno posnemala Glassovo, vendar se poslušalci niso pustili prelisičiti.

Alice Glass je nato Ethana Katha leta 2017 obtožila, da jo je več let telesno in duševno zlorabljal. Težko pričakovana plošča Prey//IV je neposreden odgovor na to mrko poglavje iz njune zgodovine; je pravzaprav umetniško sredstvo, s katerim pevka kanalizira bolečino in travme, ki so posledica Kathovega vsakršnega, tudi spolnega nasilja. Je, kot pravi avtorica, »kulminacija let dejanske krvi, znoja, joka, krikov in solz«. Poslušanje albuma zato seveda ni lahkotna izkušnja, saj se težki tematiki podredijo tudi instrumentalne podlage; te so vselej mračne, pa naj gre za melodramatične elektropop žalostinke, witch house epopeje, spogledovanje s hyperpop estetiko ali za industrialne elektro-punk bangerje, pri kakršnih se nova Glassova sicer najbolj odlikuje, a so na albumu, žal, v manjšini.

Teren je bil torej pripravljen za temačno, brezkompromisno dramatično ploščo, vendar Alice Glass tega potenciala še zdaleč ni izkoristila. Plošča Prey//IV je – glede na kontekst, v katerem je nastala – presenetljivo medla in zadržana, predvsem pa pozablja, da je tisto, kar je pri pevki najbolj prepričljivo, surova punkovska energija. Distorziranega, risankasto popačenega kričanja je komaj kaj: namesto tega avtorica čez rahlo cenene plesne beate poje z melodramatičnim, a nežnim glasom, popačenim z ekscesno količino efektov in autotuna: punkovski edge zamenja s pop senzibilnostjo, ki se kljub občasnemu spogledovanju s hyperpopom zdi nekoliko anahronistična. V najslabših trenutkih zveni kot elektronska različica najstniškega alt-metala tipa Evanescence, v malce manj poraznih trenutkih kot zgodnja Grimes na steroidih, v najboljših pa preprosto kot stari dobri Crystal Castles.

Produkcijo celotnega izdelka podpisuje njen sedanji partner Jupiter Keyes, nekdanji član losangeleške noise rock zasedbe HEALTH. Ker je ta sodelovala pri ustvarjanju skladbe Crimewave, nespornega vrhunca opusa zasedbe Crystal Castles, se nostalgiki poslušanja plošče Prey//IV lotimo v upanju, da bo ta na neki način skušala poustvariti magijo, s kakršno je Alice Glass prah dvigovala na začetku ustvarjalne poti, a se ji, žal, ne uspe tej veličini niti približati.