In mir?

Janko Lorenci

4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Kolumna

Putin je z agresijo, krvavim in nedopustnim početjem, zapravil vso verodostojnost in nemajhne simpatije tudi na Zahodu. Treba se ga je bati, pojavljajo se celo dvomi o njegovi prištevnosti.

Ta človek v sijajni carski osamljenosti in s prstom na jedrskem gumbu je imel jasen načrt – s surovo silo je hotel Zahodu pokazati, da je gospodar na ruskem obrobju in da na njem noče ne Nata ne demokracije, niti take v šepavi ukrajinski izvedbi.

A načrtovani blitzkrieg se ni posrečil, odpor Ukrajincev je presenetljivo močan. Zdaj grozi, da se bo vojna zavlekla in postala do konca krvava, a zelo boleča tudi za Rusijo. Putin se je znašel v precepu. Vojno lahko nadaljuje in postane do skrajnosti nečloveški (na primer zravna Kijev z zemljo), s tem pa si bo nakopal še hujše sankcije. Ne da bi karkoli dosegel, se v svojih očeh ne more umakniti, mit o nepremagljivem strategu in voditelju bi se zrušil in zabredel bi v resne težave doma. Zato bo vojno nadaljeval in vleče jo lahko dolgo. Veliko klanje in umiranje bosta neizbežni.

Položaj je morasto eksploziven. Zahod se lahko odzove na dva osnovna načina. Prvi je brezkompromisna ostrina, pritisk s sankcijami, pomoč Ukrajini, kopičenje Natovih sil … K temu se nagiba zdaj.

Druga možnost je sporazumeti se s Putinom in poiskati rešitev ali vsaj razostritev akutne krize. Ostra varianta bi bila upravičena, če bi bilo razumno pričakovati hiter uspeh, na primer to, da se bo Rusija umaknila iz Ukrajine ali da bo Putin zrušen od znotraj. In da se bo oboje zgodilo brez širših pretresov.

Rusija je ranljiva. Močna je samo vojaško in energetsko. Sankcije jo bodo prizadele, a na hitro je ekonomsko ne bodo zrušile. Domače protivojno razpoloženje je za Putina resno svarilo, toda dolgotrajne in boleče sankcije bi lahko Ruse spet strnile okoli njega.

Scela: na hitro in na silo lahko Zahod doseže malo ali nič, hkrati pa veliko tvega, saj lahko zaostrovanje vodi v katastrofo. Čustva ta čas kipijo, ogorčenje nad Putinom je upravičeno, a prav zdaj si gre zavestno predočiti vse posledice predvidljivega dogajanja.

Dokaj jasne so. Če se bo vojna vlekla – in Putin jo lahko zdrži –, bo Ukrajina razdejana, opustošena, uničena. Za zunanji svet bo počasi postala nezanimiva rutina (spomnimo se Bosne, Sirije, Afganistana …), sankcije se bodo razvodenele. Vojna bo najbrž ostala omejena na nesrečno Ukrajino, a njene posledice se bodo razlezle na vse strani in hudo škodile vsem v krizo vpletenim. Najbolj Rusiji, a tudi Uniji. Težave bodo z energijo, žitom, ekonomijo, povečani izdatki za oborožitev bodo udarili po sociali, to bo povečalo družbene napetosti, ukrajinski begunci bodo postali nadloga, trenutna velika enotnost EU bo uplahnila. In take krize vedno koristijo skrajnežem in jastrebom vseh vrst, demokratičnim silam pa škodijo. To velja za EU z njenimi toleriranimi avtokrati in za zmedeno posttrumpovsko Ameriko. Skratka, tudi na Zahodu bomo, če se bo vojna nadaljevala, živeli slabše, bolj negotovo in manj demokratično. Začela se bo tudi nova oboroževalna tekma in nastal bo rusko-kitajski blok. Majhne države bodo še bolj izpostavljene izsiljevanju velikih.

Hkrati nikakor ne gre zlahka jemati ultimativne grožnje – jedrske vojne. Ta nevarnost daleč presega ukrajinsko krizo. Putinovo mahanje z jedrsko gorjačo je zlovešče, saj pomeni, da se čuti ogroženega. V kot stisnjeni avtokrat v zlati palači s prstom na jedrskem gumbu lahko postane še nepredvidljivejši in še nevarnejši. A ne samo to: nekje na mejah, kjer si stojijo nasproti adrenalina polne, živčne ruske in natovske sile, sproži nenameren incident verigo jedrskih ukazov, vrhovni poveljniki na obeh straneh pa imajo za odločitev o totalni vojni ali miru na voljo le nekaj kratkih minut.

Pod črto: nadaljevanje vojne ne more prinesti nič dobrega, nasprotno. To narekuje krepko zamenjavo poudarkov: zdaj ne gre več zgolj iskati krivcev za ukrajinsko tragedijo in njihovo kaznovanje, ampak je treba predvsem ustaviti vojno, tako prizanesti Ukrajini, ki bo sicer krvavela naprej, in poiskati pot iz akutne krize.

Razlogov za to je dovolj. Povzemimo: prvič, položaj lahko uide vsakršnemu nadzoru in potegne svet v katastrofo. Drugič: krivda vpletenih ni enaka, a nihče ni nedolžen; kaj na primer je bilo treba Ameriki in Natu siliti v Ukrajino? Tretjič, hudo škodo bodo utrpeli vsi po vrsti, tudi mi v Sloveniji. Četrtič, svetu grozi nekaj skupnih katastrof, zlasti okoljska kriza (IPCC je pravkar izdal strašljivo poročilo). Te nevarnosti je mogoče krotiti le z globalnim sodelovanjem, vojna in vojni podobna stanja pa ga onemogočajo.

Zdi se, da si v marsikateri prestolnici ta čas sploh ne želijo vsaj premirja v Ukrajini. To je kratkovidno in nehumano; stojiš križem rok, ker se nekaj groznega dogaja drugim, ne tebi. A se bo na različne načine priplazilo tudi k tebi. Skratka, zdaj, ta trenutek, je pravi in morda zadnji čas za močno, aktivno diplomacijo. Igre ne smejo voditi vojaki, skrajneži, kapital, jastrebi, norci … Velja za Ameriko in Rusijo, zlasti pa za Unijo. Osnovna človečnost in racionalna skrb zase jo silita, da poskuša ustaviti vojno. Ali ni čudaško, da se za mediatorja med Rusijo in Ukrajino ponuja Kitajska, ne pa Unija? Zakaj ne bi bila mediator ona? Imela bo težave, Rusija bo vedno ostala njena soseda, vojna divja v Evropi, Amerika misli le na svoje interese. Če bi ji uspelo nekako ustaviti vojno, bi s tem zdaj in dolgoročno poskrbela tudi zase.

Imeli bomo dolgo vojno in vse njene posledice – ali pa premirje in začetek pogajanj. Vsaj poskusiti je treba. Kompromisi bodo nujni in Putinu bo najbrž treba omogočiti nekakšen časten umik, denimo odpravo sankcij, če bi se umaknil iz Ukrajine. Zanjo bi se morda dalo najti rešitev v obliki nevtralnosti.

Vojne so grozna stvar. Vojnam se je treba za vsako ceno izogniti. Če izbruhnejo, jih je treba čim prej končati. Za vojne so praviloma najbolj odgovorni eni. Za mir so odgovorni vsi.