Ko se klišeji uresničijo

Maja Novak

4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Ihta

Na stara leta sem postala Bondovo dekle. Glejte me, kako v belih kopalkah vstajam iz morja! Natančneje: ker se je Cankarjeva založba odločila v zbirko Moderni klasiki uvrstiti Flemingov roman Moonraker, se mi je po dolgem času ponudila priložnost prevajati nekaj, kar bi tudi sicer brala – kakega deževnega popoldneva, na kavču, s skodelico kakava ob strani. Ali, zakaj ne, s kozarcem martinija.

(Mimogrede, znamenito sintagmo »shaken, not stirred« si je očitno izmislil film. V romanu se ne pojavi, o Bondovem martiniju izvemo le, da je zelo suh, z vodko in veliko rezino limonine lupine. Tudi sicer se Moonraker v papirni obliki precej razlikuje od bondiad; treznejši je ali – glede na količino popitega šampanjca bi bil morda to primernejši izraz – kljub domišljijskim poletom bolj prizemljen.)

No, prizemljen ... Priznati moram, da se mi je do nedavnega zdel malce naiven. Ne le zaradi glavnega junaka. Ta, kot kaže, med vohunjenjem sam ne odkrije kaj prida, njegova glavna odlika je, da mu lahko v 24 urah na glavo zrušiš polovico znamenitih belih dovrskih čeri, ga z bentleyjem vred zvrneš v obcestni jarek, pretepeš kot mačka, mučiš z varilnim aparatom in opariš z brizgom zavrele pare, on pa je še vedno dovolj pri močeh, da v nekaj minutah lastnoročno reši svet pred katastrofo. Ampak nič hudega – detektivsko vohljanje namesto njega uspešno opravi dekle, to pa je docela v skladu z mojim pogledom na svet in vlogo ženske v njem.

Ne, Moonraker se mi je zdel naiven zato, ker so hudobci v njem tisti, ki so med hladno vojno vseskozi veljali za hudobce – tu izvirnosti ni. Pa smo vendar za časa svojega življenja poleg Rusov vsi videli cele čete drugih potencialnih nepridipravov od Rdečih brigad do Baader-Meinhofa, po padcu Berlinskega zidu pa te preklete komunajzarje iz Murgel pa mudžahide pa neonaciste pa talibe pa severnokorejskega ljubljenega vodja št. 1, 2 in 3 pa Sadama pa Gadafija pa goloroke južnoameriške kmete, nad katere je bilo treba mednarodni varnosti na ljubo poslati ameriške intervencijske sile, pa ... Medtem ko je po svetu haralo vse živo, so nas za nameček začeli ogrožati gospodarska rast Kitajske, valovi beguncev in pandemija: zakaj, vraga, si rečeš, bi danes kdo želel brati roman, v katerem je klišejski hudobec dobri stari batjuška Rus?

No, in potem se je zgodila Ukrajina in potem nisem rekla ničesar več; popolnoma brez besed sem ostala.

Tako kot Moonraker tudi zgodba o Ukrajini vsebuje naciste, le da so v tem primeru na strani žrtve; prijateljica mi je pripovedovala o lokalu v Kijevu, pred katerim te močni mladci v uniformi pred vstopom nič kaj prijazno pobarajo, ali si komunist, potem ko rečeš, da nisi (kar bi ob pogledu na vse tiste mišice rekel celo, ko bi bil), pa te spustijo noter, tja, kjer se bohoti neonacistična ikonika. Če pri tem upoštevam, da si Rusija jedrskih raket, ki bi jih po vstopu Ukrajine v Nato morda namestili na njenem pragu, ne želi nič bolj, kot si je Kennedy želel rakete na Kubi, malone razumem, zakaj je Putin (ne blazen, kot trdi dobršen del FB-ja, temveč tako pameten, da mu že škodi) mislil, da mora ukrepati. EU tega ne bi bilo treba pomisliti, vendar je; začela je rožljati z orožjem, in ko se bo iz senilnosti zbudil še Biden, bo prav Zahod poskrbel, da bomo deležni resnične vojne.

A na srečo imamo Janšo.

»Se Slovenci sploh zavedamo,« je na družabnih omrežjih zapisala P. N., »kako pomembno in odločilno je naš predsednik vlade pomagal pri reševanju trenutne krize v Evropi? Hitro, odločno. Brez njega odziv Evrope ne bi bil tak, kot je. Zato ga v Evropi tako cenijo in podpirajo. Državnik! Človek! Hvala, J. Janša!«

Ob tem se mi je posvetilo: Moonraker je aktualen in današnji James Bond je Janša. Janez Janša.

Še preden si je dodobra opomogel po virusu absentizma s sodišča, je sklenil odfrčati v Kijev, da bi sam samcat obe v vojno vpleteni strani nagnal iz peskovnika, umit se in brez večerje spat. Res škoda, da so bili Rusi že tik pred Kijevom, preden se mu je posrečilo zavezati čevlje. Namesto njega sta »trenutno krizo v Evropi« izkušala le protokolarna delavka in varnostnik, ki ju je poslal, naj mu zrahljata pernico in preverita, ali ni med posteljnino tako kot v času angleških Tudorjev kakih nožev. Res škoda. Le ena modra beseda s teh žlahtnih ustnic, samo en strog: »Če ne boste pridni, se bom razjezil!« bi bil potreben, pa bi se ruski medved zalezel nazaj v brlog, Ukrajinci pa bi prisegli na trajno nevtralnost in to, da bodo kijevske pivnice v prihodnje slavile otroke cvetja.

Janšev obisk Kijeva bi pomagal tako, kot je pri reševanju večne balkanske krize pomagal nonpaper in kot je v boju proti Hamasu pomagalo izobešanje izraelske zastave na poslopju vladne palače. Ker je Janša pred dnevi izobesil ukrajinsko, je, denimo, v Harkovu zagotovo padel kak civilist manj, ko si je nadel precej neokusno kravato v barvah ukrajinske zastave (te so, ti vrabca, tudi barve SDS), pa je bilo to dejanje enakovredno uničenju bataljona ruskih tankov. Naš JJ je James Bond. Vtika se tja, kjer ga nočejo, z neznatnim migom mezinca rešuje težave, ki se ga ne tičejo. Ko bi ga Evropa resnično poslušala, bi v svetu že zdavnaj zavladal mir, Pax Romana über Alles: »Naredili so puščavo in jo imenovali mir.«

Na srečo je poleg njega na svetu še veliko Bondov, od Lukašenka, ki bo nesebično priskočil na pomoč tistim, ki je sploh ne potrebujejo, do zahodnih voditeljev, ki, kot rečeno, rožljajo z orožjem. (Mimogrede: kako to, da JJ podpira Ukrajino, ko pa je prijatelj proruskih Orbána in Lukašenka, torej »prijatelj prijateljev«, kot temu rečejo v mafiji?) Zaradi tistih, ki imajo drugače od Putina izbiro, kako ravnati, bomo nazadnje res doživeli tretji globalni spopad. Krasno, že od malega sem si želela videti Ande, Avstralijo in Firence, zlasti pa pandemijo in svetovni pokol.