Plesalka, koreografinja in performerka, ki sebe ne deli od telesa

Gimnastiko je začela trenirati, ko je imela šest let in pol. Približno toliko je zdaj stara njena mlajša hči, ki skakanje po domačem trampolinu brez težav usklajuje z vrtenjem hulahop obroča in simultanim gledanjem risanke. Jabolko v tem primeru res ne pade daleč od drevesa. »Prišli so nas iskat v šolo in ’ta sposobne’ odpeljali v dvorano za gimnastiko. Ko sem dojela, da človek lahko leti, me niso več spravili iz dvorane,« se spominja Leja Jurišić (rojena leta 1978). Postala je »mala mišičasta gumica«, frajerka, ki je fante premagovala v polaganju rok. Naučila se je, kako do skrajnosti izkoristiti mišični in elastični potencial lastnega telesa; kako se lotevati najtežjih, najhitrejših; najbolj virtuoznih in spektakularnih gibov, brez napak in padcev, da na tekmovanjih dobiš ustrezne točke in dobro oceno. Tudi danes, ko je ena najbolj prepoznavnih slovenskih (post)sodobnih plesalk, je telo njeno glavno orodje in medij, le da poleg tega, kako iz telesa potegniti čim več, razume še, kako z njim misliti na različne načine, se vanj poglabljati. »Ko z gimnastike preideš na ples, začneš telo uporabljati popolnoma drugače. Ne boljše ali slabše – samo drugače. Telo ima veliko možnosti izraza: vrhunski šport je ena od njih, ples pa druga.«

Sodobni ples je odkrila med študijem prava, po krajši gibalni pavzi. »Morala sem se spet začeti premikati. Moje telo je očitno zgrajeno tako, da ne more ali pa ne mara sedeti pri miru. Verjetno nobeno zdravo telo ni narejeno za sedenje.« Po gimnastiki je nekaj časa plesala jazz, potem pa pustila vse in si končno vzela čas tudi za žuranje z vrstniki. »Pa me je telo začelo motiti.« Zdelo se ji je, da fitnes, aerobika in ostale oblike unificirane vadbe niso zanjo, zato je raziskovala naprej in našla Plesni studio Intakt. Odprla so se ji vrata v svet eksperimentalnega plesa, ugotovila pa je tudi, da se ji ni treba več obremenjevati z videzom, kar jo je žrlo, ko je po zaključku treningov gimnastike pridobila nekaj kilogramov. »Ker sem bila od otroštva navajena, da sem suha in ’natrenirana’, sem imela tedaj težave s samopodobo, postala sem celo bulimična. Ples pa mi je pokazal, koliko svobode je lahko v telesu. In za to, da si svoboden, ti ni treba biti mišičasta suhica.«

Njeni projekti so inovativni, iskreni, drzni, prelomni; najsi ustvarja sama ali v paru. Rada prepleta različne veje umetnosti, njeno področje zanimanj je široko. Na začetku umetniške poti je veliko sodelovala s Tejo Reba, odmevna sta bila njuna performansa Med nama in Zofa. Scenografije ji že več kot desetletje dela scenografka Petra Veber, ki je sooblikovala tudi njen zadnji performans Koncert, v katerem je plesno in glasbeno uprizarjala literarna dela dadaistov, futuristov in mistikov. »Ko najdeš ljudi, s katerimi se umetniško ujameš, se jih seveda držiš. Delati z ljudmi, ki se ti zdijo vrhunski umetniki, je naddragoceno,« pravi.

V Koncertu, uprizorjenem v začetku februarja v Cankarjevem domu, razvija svojevrsten žanr solo-body-piano, ki ga je iznašla za prizor v perfomansu D e facto, plesno-glasbenem dialogu s skladateljem Milkom Lazarjem. Omeniti velja še šesturni performans Skupaj, v katerem sta z igralcem Markom Mandićem raziskovala sobivanje in zanj leta 2018 prejela Borštnikovo nagrado žirije, pa lanskega Ni mogoče čakati zaman s pesnikom Miklavžem Komeljem. Besede jo zelo zanimajo, veliko da na točne, precizne pomene. »Iščem način, da je misel čim verodostojneje prenesena v besedo, da zelo jasno odzvanja v meni.« Morda je to dediščina študija prava, ki zahteva natančno branje in poznavanje terminov. »Ukvarjanje s teorijo in natančno definiranimi pomeni besed gotovo do neke mere povzroči, da začneš jezik dojemati drugače.«

Ples je zanjo intenzivno raziskovanje sveta in družbe prek same sebe. »Sebe ne delim od telesa. In telesa ne od plesa. Ko stojim v studiu, sem ples. Jezik zanj iznajdem vsakič znova. Vsakič znova iščem, kaj pravzaprav je ples, kaj mi pomeni, kdo sem jaz, ko ustvarjam; kako se moje dojemanje plesa spreminja s staranjem, z drugačnim razumevanjem telesa.« Ure in ure lahko preživi v studiu, predeluje čustva, bere, se sprašuje, kakšen način gibanja je primeren za to, da bi z njim izrazila svoja trenutna zanimanja in strasti. Poskuša se izogibati le temu, da bi kaj počela zato, da bi ugajala komu drugemu. »Raje črpam iz tistega, kar me odpre in dregne mojo strast. Zmožna sem delati veliko in intenzivno, če delam stvari, ki v meni prižgejo majhen plamen.«

Pomembno se ji zdi tudi, da ne pustiš lastnim prepričanjem in privzgojenim vzorcem, da te omejujejo. Ker izhaja iz komunistične družine, je imela denimo dolgo predsodke do Biblije. »Tega sem se težko znebila. Vseeno pa sem bila trmasta in sem hotela videti, kaj zares piše v njej, četudi bi se dedek malo obračal v grobu. A priori ne želim več ničesar zavračati, se omejevati v misli. Pogledati želim točno tja, kamor hočem ali kamor moram, pomembno je le, da pri tem pazim nase.«