Sužnji med nami

Dokumentarno-igrani film Janija Severja Ključ, ki so ga v sredo premierno predvajali v ljubljanskem Kinu Šiška, vas bo pretresel. Svojo zgodbo v njem pripoveduje ženska, ki je bila kmalu po dopolnjenem 18. letu prisiljena v prostitucijo. Ne, svojega telesa ni prodajala zato, ker bi si to sama želela, čeprav je svojim strankam zatrjevala, da je to seveda njena izbira, ker potrebuje denar za študij. V resnici je bila v to delo zmanipulirana in prisiljena, še več, bila je v sužnjelastniškem odnosu, brez vsakršnih pravic, povsem razčlovečena. To se ni zgodilo kje daleč, zgodilo se je tu, sredi Slovenije, čisto običajni mladi ženski. Stranke je morala sprejemati vsak dan med deveto zjutraj in peto popoldne, pogosto tudi pozno v noč, vse do jutra. Spala skoraj ni, tudi jedla skoraj ni, od zaslužka ji ni ostalo skoraj nič, vse je odnesel zvodnik.

Bilo jo je zelo strah in zelo sram, in čeprav izhoda iz tega pekla ni več videla, se ji je nazadnje vendarle uspelo rešiti. In zdaj nam pripoveduje svojo zgodbo. Slišimo njen glas. Nikoli pa je ne vidimo, njeno vlogo v igranih prizorih odigra Vanja Plut. Prav tako ne izvemo njenega imena, saj se še danes, leta kasneje, boji za svoje življenje in življenje svojih staršev. Zvodnik, ki za svoja kazniva dejanja – ta in številna druga – ni odgovarjal, bi se jim lahko maščeval. Včasih ga sreča na ulici. Včasih sreča njegove sorodnike. Slovenija je majhna.

Zvodnik sprva seveda ni bil zvodnik, bil je njen fant. Vsaj mislila je tako, v resnici pa je samo čakal, kdaj jo bo lahko spremenil v vir prihodka. K njej se je preselil kmalu po tem, ko se je, komaj polnoletna, odselila od staršev. Nato se je njen svet zožil, zaradi njegovega ljubosumja je izgubila še službo, potem pa izvedela, da ji je nakopal velike dolgove. Njej! Na vseh pogodbah je bila namreč podpisana ona. Najhitrejši način, da dolgove poravna, jo je prepričeval, je, da nekaj moškim zaračuna za spolne odnose. Prestrašena, v veliki stiski, je privolila, a še preden se je zavedela, je postala njegova sužnja, pod popolnim nadzorom, iz pasti ni mogla več pobegniti. Tudi zaradi groženj, da jo bodo skupili njeni starši. In tudi zato, ker so bili med njenimi klienti tudi policisti. Celo v uniformah so hodili k njej. Opasač so morali pustiti v predprostoru.

Režiser Jani Sever, nekoč odgovorni urednik Mladine in spletnega medija Vest. si, zdaj pa že dolgo prvo ime produkcijske hiše Sever & Sever in filmski ustvarjalec z izjemnim posluhom za pomembne in žgoče družbene teme, v svojem novem filmu predstavi realno sliko prostitucije v Sloveniji. Potem ko je bila leta 2004 prostitucija dekriminalizirana, se je – vsaj laikom – zdelo, da bodo spolni delavci in delavke s tem tudi bolj svobodno razpolagali s svojimi telesi, a to področje je v resnici ostalo močno povezano s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. To dokazuje že podatek, da statistike o prostituciji v naši državi sploh nimamo. Po ocenah strokovnjakov naj bi se z njo ukvarjalo med 3000 in 3500 ljudi, predvsem žensk, ter okrog 70 lokalov.

Slišimo njen glas. Nikoli pa je ne vidimo. Prav tako ne izvemo njenega imena, saj se še danes, leta kasneje, boji za svoje življenje in življenje svojih staršev.

Anonimna pripovedovalka je bila le ena od mnogih, ki so bili v to delo prisiljeni, tudi ni bila najmlajša, v filmu slišimo, da so najbolj ogroženi mladostniki na meji med osnovno in srednjo šolo. Iz primeža se ji je uspelo izviti šele, ko je njen »lastnik« pristal v zaporu zaradi drugih dejanj. Takrat je zbrala pogum in odšla na policijo ter po številnih dolgotrajnih pogovorih s »prijazno kriminalistko«, je tej uspelo vzpostaviti zaupanje in se ji je odprla, nato pa kljub novim grožnjam povsem prekinila stike s svojim agresorjem.

Kriminalistka, ki jo je tedaj poslušala, je bila Katjuša Popović. Da, takrat je bila še kriminalistka, ki pa jo je policijsko delo, ki se v tovrstnih primerih največkrat ni končalo z obsodbo storilcev kaznivih dejanj in tudi v tem primeru se žal ni, frustriralo in utesnjevalo. Tako ga je sčasoma zamenjala za delo v tedaj povsem novi nevladni organizaciji Društvo Ključ – center za boj proti trgovanju z ljudmi, s katero so žrtve končno dobile zaveznika, ki jim lahko konkretno pomaga. Z namestitvijo, pravno pomočjo ali pa že zgolj s tem, da tudi pri tistih osebah, ki vztrajno ponavljajo, da se s prostitucijo ukvarjajo prostovoljno, največkrat odkrijejo indice, da so tudi same tako ali drugače v to prisiljene.

Jani Sever v filmu tako preplete dve pomembni zgodbi – pretresljivo izpoved žrtve trgovine z ljudmi, ki se je zgodila čisto blizu nas, in zgodbo o karierni poti naše najvidnejše borke za pravice žrtev tovrstnih kaznivih dejanj (v igranih prizorih jo upodobi Irena Kovačevič) in nastanku Društva Ključ, po katerem film tudi nosi ime. Hkrati pa, tudi ob pogovorih s številnimi strokovnjaki, prikaže, kako nezadostno in neustrezno se kot družba še vedno lotevamo tega boja.

Vsekakor film, katerega sporočilu bi morali poleg najstnikov in njihovih staršev še posebej natančno prisluhniti odločevalci, policisti in pripadniki sodne veje oblasti.