Pes

zadržan

Vojna da – rasizem ne.

Veliki, divji, briljantni Sam Fuller je leta 1982 posnel Belega psa, v katerem losangeleška igralka (Kristy McNichol) posvoji izgubljenega psa, ki pa začne divje napadati črnce. Ne da je to naključje. Kot se namreč izkaže, ga je neki rasist prelevil v rasista – izuril ga je za obračune s črnci. Belega psa smo pri nas videli (leta 1984), v Ameriki pa so ga zaradi očitkov, da je rasističen (v resnici je kritika rasizma, še toliko bolj, ker pokaže, da je rasiste mogoče deprogramirati!), takoj bunkerirali – videli so ga šele leta 2008, ko je izšel na DVD-ju.

V Psu, ki je videti kot igrana verzija dokuja War Dog: A Soldier’s Best Friend, zdaj dobi nepričakovan hommage: Lulu, vojaška psica, belgijska ovčarka, stravmatizirana junakinja ameriških vojn na Bližnjem vzhodu, ki jo Briggs (Channing Tatum), stravmatizirani, tesnobni, zjebani, zelo osamljeni specialec, pelje v Arizono na pogreb njenega vodnika, v hotelu nenadoma divje popade nekega Arabca – ja, vojska, ta »družina«, po kateri tako hlepi Briggs, jo je prelevila v rasistko. In ja, izurila jo je za obračune z muslimani. Grozno! Škandalozno! Toda Pes – remiks cestnega filma in buddy melodrame (Thelma & Louise srečata Turnerja & Hoocha) – ni kritika ameriških vojn in ameriškega šovinizma, temveč sentimentalna, »šarmantna« apologija vojn, obenem pa tudi možatosti in prijateljstev, ki jih skujejo in stkejo vojne. Sporočilo je jasno: vojne da – rasizem ne! Vojne so dobre, samo ne smejo biti rasistične! Vojne so kul – rasizem pa je gnusen! Še več: vojne so kul – škoda le, da naši fantje in naše psice v njih tako trpijo! Spomnite se le Bombne misije, Ameriškega ostrostrelca ali pa katerekoli vietnamiade, bodisi Vojakove vrnitve ali Lovca na jelene. Kaj bodo z Lulu? Jo bodo deprogramirali? Le njo? (kino)