Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili
Angažirano trilogijo Nike Autor, si lahko med 8. marcem in 20. junijem ogledamo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani
Obzornik 670 – Rdeči gozdovi
Če bi med II. svetovno vojno kdo snemal doku o partizanih, bi neizbežno poudaril, da se partizani skrivajo v gozdu, da jim gozd nudi zatočišče, da gozd terja potrpljenje, da v njem fašisti vohunijo za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji ipd.), da partizani delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se v gozdu, ki ga prerašča kri, nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Ironija je v tem, da vse to, kar je nekoč veljalo za partizane, danes velja za migrante, ki se skrivajo v gozdovih. Doku Rdeči gozdovi namreč – dobesedno – poudari natanko to: da jim gozd nudi zatočišče, da terja potrpljenje, da v njem policija vohuni za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji, če hočete), da migranti delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Tista bodeča žica, s katero so fašisti med vojno obdali Ljubljano, se kakopak prelevi v rezilno žico, »tehnično oviro«, ki ločuje in izključuje, »popolno orožje za izvrševanje oblasti«. Ta žica reže roke in dlani, vedno je kdo ne more preplezati, vedno koga odnese reka. »Kri jo bo prerasla.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Obzornik 670 – Rdeči gozdovi
Če bi med II. svetovno vojno kdo snemal doku o partizanih, bi neizbežno poudaril, da se partizani skrivajo v gozdu, da jim gozd nudi zatočišče, da gozd terja potrpljenje, da v njem fašisti vohunijo za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji ipd.), da partizani delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se v gozdu, ki ga prerašča kri, nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Ironija je v tem, da vse to, kar je nekoč veljalo za partizane, danes velja za migrante, ki se skrivajo v gozdovih. Doku Rdeči gozdovi namreč – dobesedno – poudari natanko to: da jim gozd nudi zatočišče, da terja potrpljenje, da v njem policija vohuni za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji, če hočete), da migranti delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Tista bodeča žica, s katero so fašisti med vojno obdali Ljubljano, se kakopak prelevi v rezilno žico, »tehnično oviro«, ki ločuje in izključuje, »popolno orožje za izvrševanje oblasti«. Ta žica reže roke in dlani, vedno je kdo ne more preplezati, vedno koga odnese reka. »Kri jo bo prerasla.«
Rdeče gozdove je – v sodelovanju z Obzorniško fronto – posnela Nika Autor, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani pa jih bodo od 8. marca na njeni samostojni razstavi, logično naslovljeni Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili, vrteli na triple-billu z dokujema Tukaj imam sliko in Preko vode do slobode. Tu vidimo migrante, ki so videti kot Pohorski bataljon – ob tabornem ognju, lačni, premraženi, skriti. Skušajo se prebiti (na Zahod, v svobodo), a ne morejo. Vedno znova jih vrnejo. Pretepajo jih, nanje streljajo, o njih trosijo nore laži (migranti so divjaki, jedo naš kruh, posiljujejo naše ženske ipd.), sežigajo jim obleke, razbijajo telefone, zaplenjajo imetje, torbe, čevlje, spalne vreče. »Kot v vojni,« pravi nekdo. »Hrvaška opravlja umazano delo Evropske unije. Merklova daje denar Hrvaški, da to počne – sama noče, ker je Nemčija dežela Kanta in Schopenhauerja, svetlih idej,« pravi nekdo drug. »Idej skrajne desnice ni mogoče ubiti,« pravi nekdo tretji. »Kako naj vas jaz koloniziram,« doda taisti, fen Guillauma Apollinaira. Migranti – »nevidni«, »ljudje iz podzemlja« – izgubljajo oči, noge, glave. Včasih kdo utone. Za njimi ostanejo le čevlji, uničeni od dolge, mučne, agonične hoje. Naprej ne morejo, nazaj nočejo. Velika Kladuša, v kateri obtičijo in čakajo, čakajo, čakajo (na vize, tranzit ipd.), je videti kot resnica Casablance. Gozdovi pa šumijo. Na srečo ne govorijo. In če bi govorili, bi vzkliknili ali pa kar kriknili: fašisti tokrat ne pridejo od drugod, ampak jih odigrajo kar domačini! V esejističnih, aktivističnih, emfatičnih dokujih Nike Autor na odprti sceni vidimo, kako zelo so se fašizirali naši gozdovi. (+MSUM – od 8. marca)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.