Sam med lutkami

Janko Lorenci

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Kolumna

Če bi bil Janša šef Amerike ali Nata, bi svet že bil radioaktivno okužen, počasi bi vsi umirali: naš premier je predlagal, da Nato zapre ukrajinski zračni prostor. To bi pomenilo neposreden spopad med Rusijo in Natom in z malo smole tretjo in zadnjo svetovno vojno. Janšev nori predlog zelo spominja na njegovo namero, da bi v osamosvojitveni vojni naše sile napadle vojašnice JLA, kar bi prineslo bombardiranje Ljubljane. Toliko o strateški pameti in odgovornosti našega lokalnega avtokrata, našega malega Putina.

Vsak ima v svojem okolju kakega avtokrata – v podjetju, šoli, občini, državi … Če se avtokrat v svojem okolju dvigne na vrh, odloča o njegovi usodi in ciljih, koristi skupnosti pa enači s svojimi koristmi. Ker streže le enemu bogu – sebi, vedno uničuje demokratičnost.

Više ko je na družbeni lestvici, nevarnejši je, saj zavestno uničuje nadzorne točke (sodstvo, medije, neodvisne institucije), ki omejujejo njegovo samovoljo in osebna spačenja. Najnevarnejši je, če pride na vrh države. Nevarnost se poveča, če je to velika država in ima celo jedrsko orožje.

Primer takega avtokrata oziroma diktatorja – avtokrat na državnem vrhu vedno teži k diktatorstvu – je Putin. Okoli njega že dolgo ni ne nadzornih točk ne ljudi, ki bi mu upali kaj odkrito reči. Na TV-posnetku sta mu visoka generala, ko jima je ukazal napad na Ukrajino, prikimala kot avtomata brez lastne volje. Avtokrat se obda z lutkami, se sčasoma osami in zaživi v lastnem svetu ugodij in frustracij. To ga čez čas praviloma pokoplje, a vmes lahko naredi veliko hudega.

Avtokrati po svetu se množijo, kar govori, da zahodna demokracija kot ideal bledi. Uspevajo celo na Zahodu, to pomeni, da je demokracija šibkega zdravja tudi tu. Nekaj jih brez večjih težav živi v EU. Eden izmed njih je Janša.

Je podvrsta avtokrata – avtokrat v (še)demokraciji. To je osebno mučen položaj – avtokrat, ki ne more polno razviti svoje narave, je nesrečno, zakompleksano, jezno bitje. Janši se to pogosto vidi. Vendar je avtokrat, ki se uresničuje, in to na dveh poljih: eno je SDS, drugo Slovenija.

V svoji stranki je že nekakšen mali putin ali don corleone; vse nadzoruje kot veliki boter, vsi mu slepo sledijo, kodeks lojalnosti pa postavlja organizacijo nad moralo, resnico in pravo. Ali kot je rekla S. Hribar: z Janševim političnim vzponom je začel rasti kriminal. Tudi okoli Janše vsi samo kimajo kot tista Putinova generala avtomata. Stranka je poslušno osebno orodje in daje šefu na voljo vse svoje sposobnosti in vdanost, on ji vrača z naklonjenostjo in nagradami.

Drugače je s Slovenijo. Ta je njegova samo deloma. Ker si je scela zlepa ne more podrediti, politiko in družbo takrat, ko je v opoziciji, vztrajno cepi na dvoje, ko je na oblasti, pa z vso silo zavzema celoto. Ima svoje zveste volivce, svoje medije, ki to niso, svoje veterane, in kadar je na oblasti, svoja državna podjetja, policijo in vse, kar si je z nastavljanjem privržencev mogoče vsaj začasno podrediti. Vse to so »naši«, ki jih iz skupne malhe nagrajuje in jih ima, dokler so mu zvesti, rad.

Kdor ni z njim, je sovražnik. Neodločne volivce vabi z ustvarjanjem zmede, negotovosti, sprevrženih dejstev in s prisvajanjem pojmov, kot so svoboda, patriotizem, demokracija, pojmov, ki jih sam v resnici sistematično spodkopava. Vizij ne ponuja, raje se obrača v preteklost (v norik, zlasti pa v čas osamosvajanja) in vleče iz nje v sedanjost vrednote patriarhalnosti, nacionalizma in religioznosti. Zato ga vidimo pri mašah, zato si rad tišči roko na vroče patriotsko srce in zmerja novinarke s prostitutkami.

Podobno kot drugi sodobni avtokrati, ki še nimajo diktatorske moči in potrebujejo maske, je Janša v bistvu popoln kameleon; njegovo edino trdno prepričanje je on sam – vanj veruje in mu podreja vse drugo. Ozračje zmede, strahovanja, relativiziranja vsega, sprevrženih resnic, nezaupanja je po vsakem njegovem mandatu po svoje najbolj strupen in trdoživ del njegove zapuščine.

Kako lahko s takim vladanjem, tudi z očitno hojo po robu kriminala, ohranja toliko volivcev, je uganka, le deloma pojasnljiva s samomorilsko kratkovidnostjo medijev, ki vso politiko radi enačijo, in s premajhno alternativnostjo leve sredine. Kakorkoli, SDS ostaja močna, Janša pa je v naši etablirani politiki edini avtokrat s potencialom, da zaduši demokracijo.

V tretjem mandatu je prišel pri rušenju te najdlje. Pomagale so mu ugodne okoliščine: cvetenje avtoritarcev po svetu, zlasti Trumpa v Ameriki in Orbána v soseščini; epidemija, ki mu je omogočila večjo avtoritarnost in dala na voljo veliko poceni denarja, zdaj pred volitvami pa se umirja; pa vojna v Ukrajini, ki je požrla vse druge teme, mu zagotovila nenehno javno pozornost in potisnila v pozabo stare grehe. Vojne vedno koristijo jastrebom in trdorokcem.

Putinizem je agresiven navznoter in navzven, janšizem zaradi geografskih danosti samo navznoter. Slovenija tik pred volitvami tiči nekje sredi procesa, ki so ga putini in orbáni pri sebi že končali. Štiriindvajseti april bo res prelomen.

Za avtokrate veljata dve zlati pravili: njihovo vznikanje je neizbežno, toda z delujočo socialno državo in s polno demokracijo (vitalni mediji, močni opozicija in civilna družba, razmejitev oblastnih vej …) je mogoče preprečiti, da bi prišli na oblast. Drugo pravilo: če se to zgodi, jih je treba čim prej odvoliti, sicer se ovekovečijo. To si morajo zapomniti zlasti volivci in mediji, če se hočejo osvoboditi.

Avtokrati se osamijo, zaživijo v svojem svetu in se sčasoma pogubijo, smo rekli na začetku. Putina bo Ukrajina morda že srednjeročno pokopala. Janša se je v tem mandatu dokončno razgalil in tudi Ukrajina, kjer bi naš mali putin sprejel jedrski poker velikega Putina, ga ne bo rešila. Ali pa bo še četrtič premier, janšizem bo prerasel v putinizem, okupirani bomo od znotraj.