Igralka, ki verjame v pomembnost pripadnosti

Je tiste vrste igralka, ki jo bržkone dobro pozna vsak vsaj občasni porabnik gledaliških, televizijskih in filmskih vsebin. Dobro pozna – a hkrati o njej ve zelo malo. Resda vloži kar največ truda v vsak lik, ki ga gradi, a zunaj tega raje ostaja v ozadju; medijski pojavnosti, če ni res nujna, se raje izogiba. Dovolj glasni so ne nazadnje njeni liki. Njena najbolj izpostavljena televizijska vloga je Alenka, žena Tarasa Birse (Sebastian Cavazza) v kriminalni seriji Jezero ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož, nedavno predvajanih na TV Slovenija. V filmu Prebujanja (režiral ga je Peter Bratuša) je bila Karmen, ki se po dvajsetih letih spet zbliža z nekdanjo simpatijo Jonasom (Primož Pirnat), v seriji Na terapiji za psihoterapevta Romana (Igor Samobor) skoraj usodna pacientka Maša in v Vajah v objemu Metoda Pevca ena četrtina ljubezenskega štirikotnika; igrala je tudi v priljubljenih mladinskih filmih Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja in Gajin svet Petra Bratuše, pa v trilerju Korporacija Mateja Nahtigala.

Na odrskih deskah domuje v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je v skoraj dvajsetih letih, odkar je del igralskega ansambla (rojena je leta 1979), sooblikovala predstave 3 zime, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Sugar – Nekateri so za vroče, Vojna in mir, Sen kresne noči, Mačka na vroči pločevinasti strehi, Dunsinane, Cenci, Razodetja, Pogovori na štiri oči, Kresnice in druge. Samo v zadnjem letu je ustvarila dve presežni vlogi: kot Barbara v predstavi Avgust v okrožju Osage Tracy Letts in Mila v Usedlinah Katarine Morano. Obe sta ženski srednjih let, ki se srečujeta z izgubo ali izginotjem enega od staršev, hkrati pa partnerki in materi, obremenjeni z vprašanji o ustreznosti lastne vzgoje in smiselnosti zakona; utrujeni, jezni, ranljivi. »Ko vlogi na tak način primerjaš, imata res kup vzporednic, a sama se s tem, četudi sem ju delala eno za drugo, nisem ukvarjala in ju nisem primerjala. Zdi se mi namreč, da se predstavi močno razlikujeta v konceptu in izrazu,« pravi igralka. »Sta mi bili pa obe blizu. Morda zato, ker sem trenutno tudi sama v takem obdobju – ženska srednjih let z družino. (smeh) Ta hip to ni ravno vesolje daleč in morda bi imela ta trenutek več težav, če bi morala igrati nekaj popolnoma nasprotnega.«

Doma je iz Ivančne Gorice, kjer je hodila tudi v gimnazijo. Kot otrok je najraje pešačila v dva kilometra oddaljeno knjižnico po kupe knjig in nekatere ljubezenske romane skrivala pred očetom, ki ji ni dovolil brati šunda, potem pa se je pridružila gledališki skupini, ki jo je hitro posrkala vase. »Dobivali smo se dvakrat do trikrat na teden, bila je res fina družba, ekipa prijateljev s skupnim veseljem. S časom smo postajali vedno bolj ambiciozni, svoje druženje in predstave smo jemali kar zares, veselili smo se, ko je kaj dobrega igralo v gledališčih, in si ogledali veliko predstav.« Obiskov gledališč je bila tako ali tako vajena, saj so jo starši, ki so imeli abonma v ljubljanski Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem, hitro začeli jemati s seboj na predstave. Z bratom sta bila deležna tudi izobraževalnih tur po muzejih, pa ekskurzij po slovenskih gradovih in podobno. »Vse to je seveda vplivalo name. Zdi se mi pomembno, da te nekdo spozna s kulturo, ti jo približa, četudi te gradovi in muzeji, ko si ’mulc’, ne zanimajo preveč. Kar se teatra tiče, pa sploh. Če ne živiš v večjem mestu, nimaš na voljo veliko stvari, s katerimi se lahko spoznaš, jih preizkusiš, se z njimi zamotiš ... In če ne bi bilo gledališke skupine in gledališča, kdo ve, kaj bi počela in kam bi šla. Morda bi resno ’zabluzila’. Mislim, da veliko mladim manjka nekaj, kar bi jih tako potegnilo, jih vznemirilo, da bi se počutili angažirani, del nečesa. Česarkoli. Pomembno se mi zdi, da do nečesa začutiš tovrstno pripadnost.« To si želi tudi za svoje otroke, enega osemletnika in dva dveletnika. »Samo, da jih nekaj pritegne. Pa da se bo to zgodilo čim prej, ne pri štiridesetih.«

Po gimnaziji se je vpisala na stomatologijo, a je po prvem neuspešnem izpitu izgubila motivacijo za študij. Razmišljala je o prepisu na psihologijo, vendar so jo prijatelji k sreči prepričali, da gre namesto tega vsaj poskusit na AGRFT. »Študij igre je bil pravzaprav ves čas moja skrita želja, vendar si, če me ne bi spodbudili, verjetno ne bi upala niti razmišljati o tem – to sem si potihem celo tako želela, da nisem hotela biti razočarana.« Čar igre je zanjo še danes v tem, da lahko vedno znova vstopa v druga življenja in zgodbe, v tem vsakokrat najde okupacijo in zanimanje. Iz vsake vloge se trudi potegniti največ, v njej najti izziv; take, v katero bi se ji bilo mučno preleviti, še ni dobila. »Seveda pridejo večeri, ko se mi ne ljubi igrati. Sedim na avtobusu na poti v teater in zeham, kot da me bo konec. Ampak potem oblečem kostum, grem v masko, spijem kavo in grem na oder. Na splošno pa lahko rečem, da že dvajset let neizmerno uživam v tem.«