Jasmin B. Frelih: Piksli

+ + + +

Utekočinjena realnost

Domači avtor Jasmin B. Frelih (rojen leta 1986) sledi pisavi, ki jo je razvil že v romanu Na/pol; gre za gladko in jezikovno nadvse okretno, žanrsko spogledljivo pisanje, ki kaže temeljno razpoko sveta, nadrobljenost je vidna tudi v sami formi romana. V Pikslih je ta pisava dobila še višje obrate.

Piksli so omnibus zgodb, ki postavljajo domače posameznike in tiste iz sveta v skrajne situacije, v trenutke preloma, ko se jim odpelje in storijo dejanja, ki se jih ne zavedajo in so nezavedanju primerno krvava ali krvoločna: punca, ki jo gonita pohlep in neizživeta telesna strast, obišče soseda in ta potem obleži v mlaki krvi. Ali pa fant humanitarec in poudarjeno človekoljub, ki po dekletovih očitkih živi bolj za druge in abstraktne ideje kot za njuno srečo dvoedino, po spletu okoliščin ugrabi zvijačnega bogatuna z malim kiborgom v kleti in dobi obljubo bogastva, kakršnim se je dosledno upiral. Nekaj je vpogleda v umetniško sceno, v delovanje oblikovalcev naših kolektivnih podob, ali pa se pedantnemu in pred svetom malo splašenemu možaku zdi, da mu svet nekaj nujno sporoča s števili, ki spremljajo njegovo digitalno in zaslonsko realnost; ali pa fantu, ki ga rad srkne, zmanjka dan, enostavno ne ve, kje in kako, in v tem času izgine njegova hči, kar ga navdaja s pristno grozo.

Za vse Frelihove like je značilno, kot je za shizoidnost človeka po paranoični fazi in njegovo umetnost ugotovil Fredric Jameson, da se ne morejo upreti preveliki količini pomenov, ki jih generira svet oziroma, khm, algoritem? Frelihovi protagonisti se vedno znova znajdejo v polju, ko jim hiperprodukcija povezav preveč vzburi asociacijski in spominski bazen, da bi lahko še naprej delovali normalno, količina podob in subtilnih sporočil, pogosto oglaševalske narave, je enostavno prevelika, da bi jo lahko sprocesirali in jo obvladovali. Zato vedno znova prekoračenja, vsi se znajdejo v trenutkih preloma, bolj kot odločitev jih pri tem vodi potlačeno, zato počijo, se razletijo, še prej pa naredijo kaj nepopravljivega, strašnega …

Vendar se nam zdi, da tokrat ugledamo Tistega, ki je za vsem, in ta niti zdaj ni čisto človeški, čeprav mu nekatere lastnosti humanoidov, recimo okrutne igrice, niso povsem tuje: v svetu, kjer je najbolj prodajan umetnik android, ki svet zasipa s pitijskimi, pa vendar etično zaostrenimi pogledi na tehnologijo, je zadaj obet nove povezovalne inteligence, Otroka, ki potem spregovori o svojih elektronskih bratosestrah in njihovih sanjah. Frelih na vprašanje, kaj sanjajo umetna inteligenca in intuitivni algoritmi, odgovarja, da isto kot vsi: moro, ujetost, tesnobo, in reakcije in načini prekritja tega imajo potem krvave posledice za uporabnike, kar smo mi vsi, samo ne vedno tako mejni.

Frelih je jezikovno vešč, tudi njegova karakterizacija je natančna in pogumna v izbiri, Piksli pa so še ena tistih proz, po Lenartu Zajcu in Andreju Tomažinu, ki se ukvarjajo s pomnožitvami realnosti in slej ko prej neizbrisnimi posledicami za najbolj izpostavljene, najobčutljivejše.