Tovarne delavcem

Veliki Mike Leigh je pred leti posnel Kar brez skrbi, film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan, da bi lahko koga sploh še kaj naučili. To, da učenca osrečiš, se ji zdi del učnega procesa. Drugim se to zdi flirtanje s kaosom. To, da izgleda ekscentrično, ne preseneča. Poppy, naturalistična verzija Mary Poppins, je učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše. Njeno poučevanje je tako transparentno, kot bi moral biti transparenten idealni učni proces – brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. Natanko takšen je Dieter Bachmann, protagonist res epskega fly-on-the-wall dokumentarca Gospod Bachmann in njegov razred, 65-letnik s pleteno kapo, samski happy-go-lucky učitelj v malem, zakotnem, industrijskem Stadtallendorfu, v katerem so nekoč stale nacistične tovarne orožja in streliva in v katerem zdaj živi in dela ogromno priseljencev, Romunov, Bolgarov, Turkov, Kazahstancev, Italijanov, Maročanov, Rusov in Brazilcev, »poceni« delovna sila, gastarbajterji, begunci pred revščino, nemočjo in socialno smrtjo – Bachmann, Poppy v majici benda AC/DC, uči njihove otroke, stare od 12 do 14 let. In uči jih vse – matematiko, zgodovino, umetnost, angleščino, nemščino. Subtilno, z nasmehom, brez jeze. In brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. In vmes – v slogu Jacka Blacka in Linklaterjeve Šole rocka – zgrabi kitaro in plane v Smoke on the Water ali Knockin’ on Heaven’s Door ali Jolene. Ne enkrat. In ne sam. Razred – 6B – postane njegov multi-kulti bend. Ve, kdaj je trenutek za premor. Kdaj za comic relief. Kdaj za počitek. Bachmann, holist, boem, kipar in nekdanji revolucionar, ki je začel poučevati šele pred 17 leti, ima neverjeten občutek za ritem in tempo in improvizacijo – poučevanje tako res deluje kot imerzivna naracija, kot zgodba, ki je noče nihče zamuditi, kot avantura, za katero nihče noče, da bi se kdaj končala, kot afirmacija sreče, samozavesti, raznolikosti, drugačnosti in prihodnosti, kot naglo brisanje cinizma, fobij in strahov, kot emfatični portal v življenje, ne pa kot ocenjevanje ali podcenjevanje. Ne, Bachmann noče biti veriga, še manj dreser – biti hoče smiseln. Na nekonvencionalen, nepokroviteljski, udoben, neasimilacijski, transformativen način. Kot Pitagorov izrek. Kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov. Ali Richard Dreyfuss v Hollandovem opusu. Ali François Bégaudeau v Razredu. Ali pa Albert Finney v Browningovi verziji. Poskrbeti mora, da bodo vsi ti učenci – otroci težaških delavcev – šli naprej. Na koncu jih mora oceniti, a doda: »Te ocene – to niste vi. Povsem drugačni ljudje ste.« Sam se počasi umika, toda vsem, tako njegovim kolegom kot nam, je jasno, da ga ne more nihče nadomestiti.

Dan potem ...

Skoraj triurni doku Gospod Bachmann in njegov razred, ki ga je Maria Speth režirala celo šolsko leto (in potem nekaj let montirala), je eden izmed številnih dokujev, ki jih v Cankarjevem domu – in še na nekaterih lokacijah – ponuja letošnji Festival dokumentarnega filma. Vidite lahko gledališko, amatersko, totalno fenovsko odbito uprizoritev Scottovega Osmega potnika (Osmi potnik na odru), formiranje treh afganistanskih smučark, ki jih trenira Slovenka (Smučarske sanje), italijanske najstnike, ki zaskrbljeno, tesnobno in nefiltrirano zrejo v ekonomsko, finančno, socialno in seksualno postcovidsko prihodnost (Futura), slovenske zapornike, obsojene hudih zločinov (Dolina solz), tradicionalno vietnamsko skupnost Hmongov, v kateri se deklice – »ugrabljene« po tradicionalnem običaju – poročajo pri 12 ali 13 letih (Otroci megle), tibetanske nune, ki vztrajno in nepopustljivo meditirajo v hudem mrazu, afirmirajo moč duha in odbijajo vse skušnjave (Temnordeči gozd), »spravni komite«, ki v ruralni Albaniji, še vedno šokirani zaradi nasilne smrti 18-letnega dekleta, prepreči krvno maščevanje (Odpuščanje), in zmahani bangladeški parnik, ki – kot odsluženi časovni stroj – pluje po Gangesu (Dan potem).

V demokraciji v imenu demokracije protestnike premlatijo in zaprejo šele, ko začnejo protestirati, medtem ko v avtokraciji protestnike preventivno premlatijo in zaprejo, še preden začnejo protestirati.

V Savi po Savi, ultimativni socialistični reki, ki je nekoč povezovala Jugoslavijo, njene narode in narodnosti, od izvira do izliva v Donavo nežno, lirično, esejistično pluje kamera (z glasom pokojne Mire Furlan), ki srečuje različne ljudi: multikulti Slovenko, ki pravi, da prihaja »naš čas«, čas za Balkan (in »Balkansko unijo«), hrvaške geje, ki slavijo strpnost in odprtost, Hrvata, čigar hči je poročena z Indijcem (zadnji je, ki bi ga to motilo), Bošnjakinjo, ki pravi, da to tu »ni ravno ne vem kaj«, a da »pol sveta živi slabše kot mi« in da bi ti ljudje dali vse, »da bi lahko živeli tu«, ob Savi, Srba iz Republike Srbske prešine cinična nostalgija (»Vse smo imeli, zdaj je vse mrtvo, tako da sedimo in pijemo«), romantike, ekologe in aktiviste, bratstvo in enotnost pa pokvarita Slovenca, »zadnja« brodarja, ki nastopita kot resnica slovenske ljubezni do raznolikosti in žrtev vojne – prvi pove, da mu je neki Šved »še v času Jugoslavije« rekel, da bo Evrope konec, ko bodo v njej enkrat prevladali muslimani, drugi pa takoj doda, da so begunci, ki so se tam mimo valili leta 2015, »drugače vonjali«. Komaj čakate, da kamera steče na Hrvaško.

V dokuju Tovarne delavcem imate ITAS, hrvaško tovarno, nekdanjo junakinjo socializma, ki so jo po razpadu Jugoslavije privatizirali, leta 2005 pa so delavci – po hudem boju, kombinaciji protestov in gladovnih stavk – privatnike razgnali in prevzeli oblast, ustanovili delavski svet in upravo ter začeli znova, tako rekoč iz ničle, celo pod ničlo, »iz kleti«, kot pravi agilni, neutrudni sindikalist Dragutin Varga, ki po vseh teh letih še vedno verjame v delavsko tovarno, pa četudi je vse proti njej – prenizke plače, ki za nameček še prevečkrat zamujajo, revna, nekonkurenčna proizvajalna sredstva, zastarela tehnologija, mladi delavci, ki jih to samoupravljanje dela čedalje bolj živčne in ki imajo raje denar kot delnice in delavsko solastništvo, občutek, da se vse skupaj nikamor ne premakne (da se le zadolžujejo, da ne napredujejo, da so obtičali v luknji, da ne vedo več, kaj se dogaja, da ni nobene socialne varnosti in gotovosti ipd.), in kapitalizem, ki pritiska na 101 način. Varga, ideolog te tovarne, ki se še prekleto dobro spominja, kako je bilo nekoč, ko je v njej delalo skoraj tisoč delavcev, jih spodbuja, naj vztrajajo, saj da bo »tudi njim nekoč posijalo sonce« (drugod bodo le najemni delavci, delali bodo po diktatu, v nečloveških razmerah, brez vpogleda v delovanje podjetja), toda možnosti, da postanejo primer dobre prakse, so iz dneva v dan manjše – upanje budi le to, da si hodijo tujci strokovno ogledovat delovanje te delavske tovarne, prve, ki so jo po zlomu socializma prevzeli delavci, s čimer so pokazali, da obstaja tudi alternativa. Kot bi rekla Karl Marx in Friedrich Engels: »Pošast hodi po Evropi – pošast delavske tovarne!«

Država, ki se lepo vede

Dokuji, ki jih ponuja FDF, so zelo aktualni, tako rekoč trendovski. Hočete videti seksizem in mizoginijo na odprti sceni? Oglejte si Odločno liderko, ki jo oglašujejo s sloganom: »Vsaka tretja Avstralka na delovnem mestu doživi diskriminacijo ali spolno nadlegovanje. Julia Gillard, prva in doslej edina avstralska premierka, je bila ena izmed njih.« Konservativci – ja, opozicija – so jo na vsakem koraku, tudi v parlamentu, žalili in poniževali, harasirali in šikanirali. Kar mešalo se jim je. To, da je bila samska in brez otrok, jih je še dodatno podžigalo. Posmehovali so se ji, češ da fantazira o Obami, podtikali so ji »novo obliko klinične motnje«, pozivali so celo k posilstvu. Sežigali so jo na grmadi. Naslednje volitve so dobili konservativci, premier pa je postal Tony Abbott, ki se je obenem imenoval tudi za »ministra za ženske«. Abbottno.

Hočete na odprti sceni videti ekonomsko neenakost? Oglejte si Večerno nalogo, »nadaljevanje« Kiarostamijevih Domačih nalog, v katerem iranske otroke sprašujejo, kaj pričakujejo od življenja in prihodnosti (kaj je sreča, kaj boste, ko boste veliki, kam bi radi odpotovali ipd.), a se hitro pokaže, kako globok razredni prepad zeva med njimi – eni s starši letujejo v razkošnih obmorskih vilah in v tujini (Ameriki, Angliji, Dubaju, Španiji ipd.), drugi čistijo čevlje. »Delati moram, da preživim družino – oče nima dela,« pravi neki deček in doda: »Delam že od svojega tretjega leta.« In ko bo velik, njegovi otroci ne bodo delali. »Pri življenju me ohranjata Bog in delo.« Kako naj dela domače naloge? Ko enega izmed bogataških otrok vprašajo, ali ve, kaj je to revščina, odvrne: »Ne vem.« Ekonomska neenakost je tako ekstremna, da otroci živijo na različnih planetih – v različnih stoletjih.

Hočete videti dekonstrukcijo res brutalnega nasilja, ki ga je francoska policija v letih 2018 in 2019 zganjala nad »rumenimi jopiči«? Oglejte si Državo, ki se lepo vede, kjer med drugim izveste, kakšna je razlika med demokracijo in Putinovo avtokracijo – v demokraciji v imenu demokracije dovolijo proteste, protestnike pa premlatijo in zaprejo šele, ko začnejo protestirati, v avtokraciji protestnike preventivno premlatijo in zaprejo, še preden začnejo protestirati (in ja, še preden izstopijo iz metroja), zato je lahko Putin vedno dialektično rekel: »Uporabljam manj nasilja kot vi.« In ko smo že ravno pri Putinu Apokaliptiku: oglejte si Nuklearno družino, v kateri Travis Wilkerson, ki ga mučijo moraste sanje o jedrski apokalipsi, družino odpelje na morbidno turistično potovanje po malih ameriških mestih, kjer je vojska namestila silose z jedrskimi raketami. Ko razmišljaš o jedrski apokalipsi, nikoli ne pomisliš, da se začne v takšni »slikoviti« vukojebini, kot je recimo Grover v Koloradu. Število prebivalcev: 206. Zemljevid jedrske apokalipse je zemljevid anonimnih vukojebin, posutih s silosi, ki jih, kot slišimo, varujejo cinični, zblojeni, izrojeni, spolno nasilni ljudje na ekstaziju in amfetaminih.

Babji Jar

In hej, ko smo že ravno pri Putinu Okupatorju: oglejte si Prvih 54 let – Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo. Ko Avi Mograbi – režiser in narator tega sarkastičnega dokuja – razlaga, kako je Izrael okupiral palestinska ozemlja, se zasvetijo vsi triki, ki jih mora obvladati okupator, če hoče uspeti: ko si prisvojiš tuja ozemlja, moraš tam takoj zgraditi naselbine in s tem spremeniti demografsko sliko, domačinom daš vedeti, naj koloniste pustijo lepo pri miru, totalno invazivno in abnormalno situacijo moraš čim prej normalizirati in – tudi z ekscesno silo – ustvariti vtis, da imajo kolonisti neodtujljivo pravico do okupiranega ozemlja (da jim pripada), poskrbeti moraš, da domačini razumejo tvoja pravila (dominacijo!), vladavino prava moraš suspendirati ter uveljavljati totalitarne taktike in metode kolektivnega kaznovanja (domačine lahko getoiziraš, gradiš lahko masivne zidove, cele vasi lahko s prepovedmi paraliziraš), neprestano insceniraš varnostne krize. Izrael to počne že 54 let. No, 55. Brez sankcij.

Tako je to – vsako tragedijo slej ko prej povsem mirno in hladno prekrije kapitalizem. Slej ko prej tam vedno kaj zgradijo. In slej ko prej se to ponovi.

In ko smo že ravno pri Putinu Denacifikatorju: Sergej Loznica, veliki ukrajinski auteur, v Babjem Jaru, ki ga je monumentalno in imerzivno sestavil iz arhivskih materialov, pokaže, kako se je Ukrajina leta 1941, po nemški okupaciji, nacificirala. Vidimo tanke, ki prodirajo, letala, ki hrumijo, vojake, ki jezdijo, jetnike, ki marširajo, trupla, ki zmrzujejo, pa raketiranje, eksplozije, požgane hiše, razstreljene avtomobile, razdejane tovornjake – ruševine, blato, distopijo. Kar zbuja hudo nelagodje. Še hujše nelagodje pa zbujajo fascinantni posnetki iz zraka, ki kažejo dolge nemške konvoje, kako se valijo v Kijev, prežet z ognjem, dimom, uničenjem, nenadnimi, sunkovitimi razstrelitvami stavb, zbeganostjo in paniko.

Toda – in tu je twist: Ukrajinci, očitno utrujeni od Stalina, terorja in holodomora (velike lakote, ki je v letih 1932–1933 vzela nekaj milijonov življenj), nacistične okupatorje pričakajo z navdušenjem. Sprejmejo jih kot osvoboditelje in prijatelje. S cvetjem. In darili. Za Hitlerjeve posterje in nacistične zastavice se kar tepejo. Godba igra. Ženske v narodnih nošah zighajlajo in ponosno paradirajo z nacistično zastavo – tako kot jezdeci v narodnih nošah. »Naj živi Adolf Hitler, vodja nemškega ljudstva!« Nacističnim enotam – esesovskim sonderkommandosom in dvema bataljonoma Južnega policijskega regimenta – celo asistirajo, ko ob koncu septembra 1941 v kijevski globeli, imenovani Babji Jar, pobijejo 33.771 Judov. Tri dni so jih streljali, pravi očividec. Od njih ostanejo le oblačila, torbice, čevlji, proteze. »Kijev je osvobojen vzhodnjaških barbarov. Končno se začenja novo življenje,« so pisali lokalni časopisi. Nacisti so v Ukrajini pobili 1,4 milijona Judov. Dolg citat iz eseja Ukrajina brez Judov, ki ga je ob koncu leta 1943 napisal sovjetski pisatelj Vasilij Grossman, pove vse o razsežnostih te tragedije.

Ko se Nemci zlomijo, se oglasi sovjetska vojska, Hitlerjeve posterje zamenja s Stalinovimi – in izvede denacifikacijo, si mislim. Na koncu vidimo le javno obešanje 13 nemških oficirjev – pred nabito polnim »naravnim« stadionom. A lažje razumemo, zakaj hoče Putin izpeljati »denacifikacijo« Ukrajine – in zakaj lahko Ruse še vedno podžiga in zapeljuje s to retoriko. Ne pozabite, da je v II. svetovni vojni umrlo 30 milijonov prebivalcev Sovjetske zveze.

Kasneje so v Babji Jar speljali industrijske odplake. Tako je to – vsako tragedijo slej ko prej povsem mirno in hladno prekrije kapitalizem. Slej ko prej tam vedno kaj zgradijo. In slej ko prej se to ponovi. Kot da nam zgodovina ne bi kazala, česa ne smemo ponavljati.

Filmski festival:
24. Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Slovenska kinoteka in Kinodvor, Ljubljana & video na zahtevo prek spletne trgovine Cankarjevega doma Kdaj: do 16. marca 2022