»Zdaj imajo številni v Rusiji le še patriotizem ob praznih hladilnikih, kar je eksplozivno stanje«

V politiki ima umetnost vlogo lakmusovega papirja. Ko začne oblast širiti svoj vpliv na prepovedana področja, navadno sprva trči ob kritične in provokativne umetnike. Mihail Kalužski je bil tako eden prvih, ki je zaznal metamorfozo Rusije iz mlade demokracije v avtoritarno državo. Kalužski je ruski dramatik in novinar. Rodil se je v Novosibirsku, danes pa živi in dela v Berlinu, kamor je pred leti prispel kot politični emigrant. Ko se je od Rusije poslavljal, to je bilo med letoma 2012 in 2014, je tam delal kot kustos gledališkega programa v moskovskem Centru Andreja Saharova, ustanovljenega leta 1996 z namenom zaščite človekovih pravic, posvečenega ruskemu Nobelovemu nagrajencu in disidentu Andreju Saharovu. Rusija je leta 2014 center, ki so ga pred tem številne skrajno desne organizacije tudi fizično napadale, razglasila za »tujega agenta« in delo v njem je postalo težko, če ne nemogoče. Kalužski se danes v Berlinu ukvarja z dokumentarnim gledališčem in temami, kot so spomin, konflikti, množični mediji. Njegove drame, naslovljene Kriza, Moskovski procesi, Stalinov pogreb ali Vstaja, so bile uprizorjene in odigrane po vsej Evropi.

Kaj se dogaja v Rusiji, kako veliko je nezadovoljstvo, koliko je protestov? 

Neodvisne nevladne organizacije, ki zagotavljajo pravno pomoč, so recimo včeraj sporočile, da je ruska policija zaradi protestov proti vojni doslej pridržala že 30.518 ljudi. Glede na kazni, ki tem ljudem grozijo, je to izredno veliko število. Moramo se namreč zavedati, da poleg vojne Rusija vodi tudi propagandno vojno proti svojim ljudem.

Je v primerjavi s prejšnjimi protesti nezadovoljstvo večje ali manjše? 

Glede na to, da po novem protestnikom grozi do 15 let zapora, je to velika številka. Je pa res, da so protestni shodi manjši v primerjavi s protesti zaradi zmanipuliranih volitev pred desetimi leti, ki jih je vodil Aleksej Navalni. Ampak gre za drugačno dinamiko. Pred desetimi leti so bili množični protesti v Moskvi, danes jih vidimo v vseh večjih ruskih mestih. Včeraj sem govoril s prijatelji v svojem rodnem Novosibirsku, ki je tretje največje rusko mesto. Policija je včeraj (pogovarjali smo se v ponedeljek, op. a.) tam prijela 200 ljudi, kar je za Novosibirsk, ki je bil doslej v primerjavi z Moskvo ali Sankt Peterburgom zelo nedejaven, izredno veliko.

Kdo so danes ti, ki se upirajo v Rusiji? 

Med nezadovoljnimi je nadpovprečno veliko mladih. Verjetno zato, ker obstaja verjetnost, da bodo vpoklicani v vojsko. Mladi so hkrati tudi tisti, ki razumejo in vedo, kaj se dogaja v Ukrajini, in zato ne želijo biti nesmiselne žrtve vojne. Ni pa jasno, koliko je med demonstranti pripadnikov nove opozicije, to so podporniki Navalnega, koliko je med njimi podpornikov stare opozicije, torej Borisa Nemcova, ki je bil ubit leta 2015. Imam občutek, da so njihove strukture že razbite. Ti novi protesti so torej nekako bolj spontani. Njihovi udeleženci so iz mlajše generacije in so izraz velike prizadetosti in šoka zaradi vojne v Ukrajini. Glede na to, da je oblast v zadnjih tednih razbila še vse preostale neodvisne medije, je to presenetljivo. V zadnjih tednih so iz Rusije v države, kot so Gruzija, Armenija, Uzbekistan, Mongolija, Turčija, torej tja, kjer so še letalske povezave, emigrirala kar celotna uredništva novinarjev. Sam sem del komisije, ki v Rusiji podeljuje neodvisne novinarske nagrade. Prejšnji teden smo v komisiji ugotovili, da ne moremo nikogar več nominirati, ker so praktično vsi neodvisni novinarji državo že zapustili.

Med protestniki je nadpovprečno veliko mladih. Verjetno zato, ker obstaja verjetnost, da bodo vpoklicani v vojsko. Mladi so hkrati tudi tisti, ki razumejo in vedo, kaj se dogaja v Ukrajini, in si zato ne želijo biti nesmiselne žrtve vojne.

Kar opisujete, je sicer lahko tudi zadnji stadij umirajoče oblasti, ki se zaveda, da nima več legitimnosti pri populaciji in da lahko vlada le še s cenzuro in trdo roko. Koliko podpore Putin še ima? 

Sam ne bi govoril o Putinu, ampak raje o kolektivnem Putinu, torej o režimu, ki je bil vzpostavljen po letu 2008, po vojni v Gruziji in po Putinovem govoru v Münchnu, s katerim se je vrnil k retoriki hladne vojne. Ta režim sestavljajo in podpirajo vojska, policija, zakonodajna veja oblasti, zaposleni v pravosodju, vsa birokracija in večina velikih podjetij znotraj našega sistema državnega kapitalizma. V to skupino spadajo tudi tako imenovani oligarhi. Sam jih ne bi imenoval oligarhi, ker to niso podjetniki, ki bi profitirali s pomočjo politike, ampak jih je politika začasno vzpostavila: oligarh je v Rusiji le eden, to je Putin. Skratka, tem skupinam je Putin v preteklosti ustrezal, podpirali so ga, strinjali so se tudi z neko mero državne represije. Sicer so morali svoja politična stališča zadrževati zase, so pa v zameno za to dobili določeno materialno ugodje. No, mislim, da se je v zadnjem tednu ruski sistem zrušil kot hišica iz kart.

Kje ste to videli? Zakaj? 

Morda se vam to zdi banalno, ampak številnim se res zdi grozno, da danes v Rusiji ne morejo več kupiti iPhona, da ne morejo več v McDonalds in tako naprej. Za številne v Rusiji je to zelo pomembno. Ruska družba je namreč izredno potrošniška, potrošništvo je ena glavnih ruskih vrednot. Rusko potrošništvo je nekaj, kar je nastalo skupaj z modelom patriotizma in se je povezovalo. Če si bil ruski patriot, si si lahko privoščil stvari, torej vse tisto, česar v komunizmu ni bilo. Zdaj imajo številni v Rusiji le še patriotizem ob praznih hladilnikih, kar je po moji oceni eksplozivno stanje. Težko je sicer napovedovati, morda se motim, ne vemo, kako se bo vse skupaj v Rusiji razvilo. Ampak sprememba je zdaj že vidna. Zadnjih osem let je bila namreč ruska družba večinoma neprizadeta ali celo zadovoljna na primer z vojno v Ukrajini. Večina je rekla, saj Krim je bil nekoč naš, Lugansk in Doneck sta regiji, kjer živijo Rusi, in tako naprej. V Rusiji doslej ni bilo nikakršnega mirovnega gibanja.

Eden takšnih primerov je čas vojne v Čečeniji. To je bil čas, ko v Rusiji še ni bilo cenzure, ko so torej lahko ljudje dobili vse informacije, a proti vojni v Čečeniji niso protestirali. 

Seveda. Spomnim se protestov med vojno v Čečeniji. Večina protestnikov je tedaj izhajala iz vrst starih disidentov. Dejanskega zgražanja v širši populaciji ni bilo.

Vi res mislite, da bodo te sankcije uspešne, češ da so ljudje v Rusiji zelo občutljivi na materialne stvari?

Da, ne me sicer razumeti narobe. Ruska potrošniška kultura ni nekakšna organska značilnost Rusov, ampak je odziv na revščino, ki je vladala v času komunizma. Nove možnosti, ki so se pojavile po letu 1991, in ta hitra sprememba iz pomanjkanja v obilje so nujno vodile v demonstrativno potrošništvo, torej potrošništvo, kjer se s tem ljudje tudi hvalijo. V nasprotju s Poljsko in Madžarsko, kjer je obstajala zasebna lastnina med socializmom, in tudi z vami, v Jugoslaviji, v Sovjetski zvezi zasebne lastnine ni bilo. Tako smo v Rusiji dobili bogataše, ki to tudi radi razkazujejo s svojimi jahtami, bogataši v Švici pa se na primer raje vozijo s kolesi. To je postal del postsovjetske kulture. Udarec po potrošništvu je po moji oceni zato lahko odločilen. Težko napovedujem, ampak seznam tujih družb, ki so Rusijo zapustile v teh dneh, bo prinesel nepričakovane in doslej še ne videne odzive. Sam sem sledil sporočilom ruskih založb, te so recimo sedaj dobesedno v paniki, ker se je iz Rusije umaknil Adobe. Kaj lahko danes v založništvu sploh počneš, če ne uporabljaš programov Adobe?

Uporabljaš piratske verzije. 

Seveda, ampak to je potem Iran. Pred leti sem srečal Irance, ki so mi rekli, da so najsrečnejši ljudje na svetu: Mi v kinotekah gledamo filme iz Hollywooda še pred uradno premiero, so trdili. Da, saj poznamo primere drugih držav, kot sta Venezuela in Severna Koreja, ampak to ni ravno spodbudno. Iz teh držav so odšli vsi, ki so to možnost imeli, ker je življenje v njih neznosno. Včeraj sem govoril s staro prijateljico, ki dela v vodstvu enega od glavnih podjetij ruske živilske industrije. Dejala mi je, da je zelo pesimistična glede prihodnosti. Vse, od embalaže do opreme, naj bi bilo v živilski industriji odvisno od tujih dobaviteljev. V bližnji prihodnosti država nima niti dovolj semen – tudi ta uvažajo. O živilski industriji sicer sam ne vem veliko, verjamem pa prijateljici in se hkrati bojim, da so razmere podobne tudi v drugih panogah. Rusija je zdaj tudi odrezana od tajskih polprevodniških tovarn. Kljub trudu Rusija sama proizvodnje polprevodnikov ni zmogla vzpostaviti. Drugo dejstvo, ki utegne tokrat vplivati na ljudsko čustvovanje, pa so seveda ubiti ruski vojaki. Tako je bilo tudi v času vojne proti Afganistanu. Ko sem bil najstnik, je Rusija tudi skrivala število padlih, a pogosti pogrebi mladih fantov so vendarle vplivali na javno mnenje. Tudi to je lahko sprožilec nezadovoljstva.

Rusija je danes največje ozemlje, ki je izpostavljeno cenzuri. Ali v dobi interneta cenzura še deluje?

Seveda deluje. Danes vse z ukrajinsko vojno povezane novice splošni ruski javnosti niso dostopne. Še pred nekaj tedni je bilo nekaj manjših neodvisnih medijev, ki pa so se zaradi nove zakonodaje morali podrediti ukrepom. Tudi največji neodvisni medij med njimi, Nova Gazeta, se je. Po nekaterih kanalih, kot je Telegram, je dostop do novic še možen, mogoče je tudi brati in pošiljati elektronsko pošto. Ampak prvič, to uporablja le manjšina. In drugič, v zadnjih dneh Rusija celo razmišlja, da bi uvedla popolnoma nadzorovani kitajski internet, kjer bo celoten promet filtriran. Oprema je že kupljena, lahko slišimo z ministrstva za digitalizacijo.

Morda se vam to zdi banalno, ampak številnim se res zdi grozno, da danes v Rusiji ne morejo več kupiti iPhona. Ruska družba je namreč izredno potrošniška, potrošništvo je ena glavnih ruskih vrednot.

Eno je represija oblasti, drugo vprašanje pa je, zakaj so ljudje v nekem trenutku takšno oblast izvolili. Zakaj, po vašem mnenju, so ljudje izvolili Putina, kaj so želeli s tem doseči, zakaj je vendarle Putin dobil javnomnenjsko podporo in imel legitimnost? 

Putin je dobil moč predvsem zato, ker ga je izbral Jelcin oziroma njegova ekipa. In izbrali so ga zato, ker so mislili, da je Putin nevtralna figura, s katero bo mogoče manipulirati. Imel je videz tehnokrata, bil je zelo mlad, zdrav – v nasprotju z bolnim Jelcinom, odvisnim od alkohola, zato je izbira tudi v javnosti delovala. Dejansko pa pred tem Putin ni bil nič posebnega. Njegov karierni vzpon je bil kvečjemu posledica mafijskih poslov. Jelcinova garnitura je menila, da je Putin lutka, ki mu ni mar za ideologijo. Mnogi visoko izobraženi, ki so tedaj delali za Kremelj, so menili, da je Putin prazna posoda, ki jo bo mogoče napolniti. Čez nekaj let pa so spoznali, da Putin uteleša zagrenjenost. Dobili smo bivšega vohuna, naučenega tehnik manipuliranja in laži, ki sanja, da bo ponovno vzpostavil veliki ruski imperij. Ideološko njegov režim temelji na poudarjanju ruske vloge v drugi svetovni vojni in na zgodbah o izgubljenem imperiju.

Kaj pa cerkev? 

Pravoslavna cerkev pa je tretji steber oblasti. Vloga pravoslavne cerkve v Rusiji je, da daje vsemu temu režimu, ki dejansko nima konsistentne ideologije, nekakšen smisel, da zapolni ideološki vakuum, kot radi rečemo. Njena vloga je recimo tako pomembna, da danes v Rusiji druge veroizpovedi država dobesedno preganja. Najbolj preganjana skupina v Rusiji so Jehovove priče, ki jih država zapira zgolj zaradi njihovega načina vere v boga.

Je mogoče, da bi se Rusija zdaj zaradi konflikta z Zahodom bolj naslonila na Kitajsko, s čimer bi nastal nov, močnejši avtoritarni blok? 

Do tega sem izredno skeptičen. Rodil sem se v Sibiriji in eden največjih strahov, ki je bil ves čas živ v tej regiji, ni bila jedrska vojna, ampak kitajska invazija. Vi se lahko smejite, ampak strah pred Kitajci je v Rusiji izjemen. Ko je recimo konec sedemdesetih Kitajska želela napasti Vietnam, so vsi govorili: mi smo naslednji. In na neki način ta grožnja še vedno obstaja. Če živite nekje na vzhodu Rusije, lahko to občutite vsakodnevno. Na vzhodu namreč ni veliko ljudi, na drugi strani rek, ki ločijo obe državi, pa lahko v daljavi vidite res ogromna kitajska mesta z visokimi nebotičniki. Zato dvomim, da bi se lahko Rusija kakorkoli tesneje povezala s Kitajsko.

Dejali ste, da je Putin prišel na oblast kot tehnokrat brez ideologije. A hkrati v svojih člankih opozarjate, da je v Rusiji prišlo do nekakšne neokonservativne revolucije, spontano, z napadi običajnih ljudi na recimo provokativna umetniška dela. Ali ni to podobno procesu, ki poteka drugod po svetu? Tudi na Poljskem smo priča neokonservativni revoluciji. 

Na neki način se s tem strinjam, neokonservativizem je globalni fenomen, zaznamo ga lahko na Poljskem, na Madžarskem, v Gruziji, zunaj Evrope v Turčiji in drugod. Te trende verjetno spodbujata globalizacija in občutek ogroženosti zaradi sprememb. Spomnim se, da je v devetdesetih letih lahko ruska verzija MTV predvajala videospote z lezbičnimi kadri, nastopajoči so imeli tudi različne barve kože – tega danes v javnosti v Rusiji ni več. To je splošen trend, ki pa kaže v vsakem okolju drugačen obraz. V Rusiji se je neokonservativizem začel od zgoraj, na Poljskem pa na neki način od spodaj, zaradi česar ima Poljska, kljub vsem luknjam v pravosodju, še zmeraj demokratične institucije. Brata Kaczyński sta tam prišla na oblast na podlagi demokratičnih volitev, v Rusiji pa z volitvami manipuliramo.

Poljski konservativci nekatera mesta razglašajo za območja brez LGBT-ideologije. To spominja na nacistično razglašanje mest kot območij brez Judov. 

Drži, ampak hkrati so na Poljskem tudi mesta, kot je Gdansk, kjer je župan popolnoma drugačen. Česa takšnega si v Rusiji ne morete predstavljati. Sistem je tukaj popolnoma centraliziran in zmanipuliran od zgoraj. Tudi na Madžarskem ali v Turčiji so še volitve in opozicija, v Rusiji volitve niso bistveni dejavnik, v Rusiji opozicije v parlamentu ni, njeni voditelji so zaprti.

Kdaj ste se vi zavedeli, da je ruski sistem postal avtoritaren? Kdaj je na primer prišel dan, ko ste se odločili, da iz države emigrirate? 

Tak trenutek je bila zame vojna v Gruziji leta 2008. Tedaj me ni le zmotilo to, da so vojno ruske oblasti predstavljale kot pravično in primerno, šokanten je bil entuziazem, s katerim so mediji in ljudje to vojno sprejeli. Drug mejnik pa so bile zmanipulirane volitve leta 2011, ki so na ceste pognale sto tisoč ljudi. Tiste proteste je policija grobo zatrla. Tedaj sem se zavedal, da se Rusija razvija v smeri, ki so v nasprotju z vsemi mojimi predstavami. Zavedal sem se, da nisem več enakopraven član te skupnosti, ampak manjšina, ki jo ustrahujejo, pretepajo. In potem so leta 2013 prišli majdanski protesti v Ukrajini. V času vstaje v Ukrajini sem šel tja za kratek čas kot dopisnik nekega za kratek čas oživljenega poljsko-ruskega časopisa. V Kijevu sem bil teden dni, ko so bili tam najsrditejši boji. Videl sem mlade, ki so bili opremljeni s palicami in so se bili pripravljeni spopasti s policijo, videl sem goreče gume – moja žena pravi, da sem se iz Kijeva vrnil kot ukrajinski nacionalist. To pravi seveda v šali, ampak tedaj sem videl, kako so videti pravi protesti. Bili so nekaj popolnoma drugega, kot so bili naši moskovski, ko smo nekaj ur stali na trgu in se vrnili v naša stanovanja. V Kijevu so se želeli mladi za drugačno državo boriti do konca, do zmage ali poraza. Tisti dogodki so name napravili velik vtis, videl sem, kako se je mogoče spoprijeti z avtoritarnim režimom. V Rusiji sem bil tedaj kurator programa v Centru Saharov v Moskvi, doma sem ves čas doživljal napade. Aktivisti pravoslavne cerkve so vdirali na predstave in podobno – pri nas je bil popolnoma drug svet.

Mislim, da se je to zgodilo tudi, ko ste zaigrali sodbo proti skupini Pussy Riot. 

Tej predstavi smo dali naslov Mosko -vski proces. Med predstavo nas je sprva obiskala zvezna migrantska služba. Prišla je preverit dokumente nemške in švicarske ekipe, ki je pri predstavi sodelovala. Nato pa so predstavo prekinili Kozaki, ki so nasprotovali omembi Pussy Riot, češ da je to blasfemija, da uničujemo tradicionalno krščansko vero in podobno. Ko sem se leta 2013 vrnil iz Kijeva, mi je bilo povsem jasno, da Rusija ne bo šla po poti Ukrajine. Z aneksijo Krima in ko je Rusija začela oboroževati separatiste v Lugansku in Donecku je postalo vzdušje še turobnejše. Z družino sem prvi dan po napadu na Krim želel oditi v Izrael, poklical sem konzulat, da bi dobil termin za ureditev vizuma. Prosil sem jih, ali bi lahko prišel k njim čez kak teden – gospa na drugi strani telefonske linije pa se kar ni nehala smejati. Dejala je, da je naval takšen, da je čakalna doba nekaj mesecev. In tako sem odšel. Sprva v Izrael, kasneje pa sem pristal v Berlinu.

Ste videli kakšno neonacistično revolucijo, ko ste bili v Kijevu? To je očitek, ki ga ves čas ponavljajo v Rusiji.

Seveda sem videl skrajne desničarje poleg vseh ostalih skupin. Gibanje majdanskih protestnikov je bilo zelo raznoliko, od radikalno levih do radikalno desnih. Nikoli pa nisem videl pravega neonacija. Skrajni desničarji so bili na majdanski vstaji dejansko nacionalisti in konservativci, ne pa neonaciji. Ko sem bil tam, sem šel intervjuvat tudi predsednika judovske skupnosti v Ukrajini Josifa Ziselsa. Tudi on je dejal, da neonacisti v Ukrajini seveda so, ampak da nikoli niso igrali pomembne vloge in niso imeli pomembnega glasu. Kasneje sem se srečal tudi z enim od svojih znancev, ki je v Ukrajini postal uradni govorec njihove skrajno desne stranke Desni sektor. Ni bil ravno videti kot neonaci, ni govoril o Romih ali Judih, ampak o Ukrajini kot državi, ki bi morala imeti le en, ukrajinski uradni jezik – kar je seveda sporno, vendar to ni nekaj takšnega, da s tem gospodom ne bi mogel sedeti za isto mizo. Torej, da, seveda so neonaciji v Ukrajini, ampak ne mislim, da igrajo pomembnejšo vlogo od ruskih neonacijev.

Zadnjih osem let je bila ruska družba večinoma neprizadeta ali celo zadovoljna na primer z vojno v Ukrajini. V Rusiji doslej ni bilo nikakršnega mirovnega gibanja.

Kako pomembni so neonacisti v Rusiji? 

V preteklosti so tudi ubijali ljudi, napadajo predvsem ekonomske migrante iz Azije. Ta gibanja je sicer Putinova oblast uničila, a bolj zato, ker so si želeli prisvojiti njihovo nacionalistično zgodbo.

Putin se namreč na eni strani kaže kot borec proti neonacistom v Ukrajini, je pa hkrati najboljši prijatelj najskrajnejših desnih evropskih politikov, njegov ideološki vzornik pa naj bi bil Ivan Iljin – domnevno ruski fašist. 

Da, to je bil ruski filozof, del tako imenovanega belega gibanja v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Živel je v Franciji, če se ne motim, kjer je razvil rusko verzijo fašizma, torej nekakšno teorijo korporativne, fašistične države, ki je bila v teorijah tedaj pomembna za italijanske fašiste, le da je ruska verzija vsebovala močnejše elemente pravoslavne vere. Drži, pogosto v Rusiji slišimo, da je v Kremlju Ivan Iljin precej priljubljen, a ne le to, tu in tam lahko slišimo, da so tam priljubljene tudi nekakšne oblike šamanizma. To so sicer le govorice, je pa gotovo, da so različne oblike iracionalizma v Putinovem režimu zelo cenjene.

Drug razlog za napad na Ukrajino pa je širitev Nata. Ali se Rusi res bojijo Nata? Človek bi prej sklepal, da bi številni tam radi še sami postali člani. 

Pri teh debatah se mi zdi zelo pomembno poudariti, da nihče ne sme Putina predstavljati kot nekoga, ki se na nekaj odzove, ali tako razmišljati o Kremlju. Nikakor. Putin se ne odziva, ampak vodi zelo proaktivno, rekel bi ofenzivno politiko. Vse te Natove grožnje so bolj ali manj dobro pripravljeni izgovori. Konec koncev je bilo v baltskih državah stanje podobno. Ta argument od tam tudi izvira: Nato se širi, v teh državah ruska manjšina trpi. Estonija, Latvija in Litva so se pridružile Natu, a pravice in položaj Rusov se tam niso poslabšali, kvečjemu nasprotno. Tudi argument z neonacisti je bil sprva izpostavljen v primeru baltskih držav. Ko pogledamo posledice te retorike, pa vidimo, da si zdaj Finska želi v Nato. Putin je torej hotel preprečiti Ukrajini, da bi se pridružila Natu, začel je vojno proti njej, posledično bo Finska postala članica Nata. Da bi Ukrajina šla v Nato pred tem, tako ali tako ni bila resna možnost.

V preteklosti je Rusija sledila drugačni politiki, recimo z glasnostjo in Gorbačovom. Kje so ti ruski politiki?

Gorbačov se po izbruhu konflikta ni oglasil, mislim, da živi v Švici, in vprašanje je, kako je z njegovim zdravjem. Njegova generacija politikov pa tudi nima več posebnega vpliva. Voditelji glasnosti in perestrojke so politično in intelektualno zrasli v petdesetih in šestdesetih, imeli so neke druge ideale in morda enkratne sposobnosti, da so ostali skeptični in bili hkrati del sistema. Novi Putinovi člani si tega ne morejo privoščiti, ni se mogoče distancirati – ali si z njimi ali pa proti njim.

Ste politični emigrant. Bi se v Rusijo še radi vrnili? 

Večina mojih prijateljev želi danes zapustiti Rusijo. Bolj, kot da bi si sam želel v Rusijo, se sprašujem, kako naj k sebi spravim svojega 82 let starega očeta, ki živi v Novosibirsku, ali pa taščo, ki jih ima 80, in živi v Moskvi.

Trenutek odločitve je bila zame vojna v Gruziji leta 2008. Ne le, da so vojno ruske oblasti predstavljale kot pravično in primerno, šokanten je bil entuziazem, s katerim so mediji in ljudje to vojno sprejeli.

Ampak nova ruska zakonodaja, ki zapoveduje cenzuro z visokimi kaznimi, verjetno ne more veljati za vas, če ste do Rusije kritični iz Berlina. Bi lahko očeta obiskali? 

Ne, tega ne morem storiti. V preteklosti sem sodeloval z nevladnimi organizacijami, ki so danes v Rusiji uvrščene na črni seznam, poleg tega sem bil v času vseh ruskih vojn do oblasti tudi kritičen, zato je precej verjetno, da bi lahko bil za to kaznovan. V Rusijo se ne morem vrniti, upam pa, da bo moj oče lahko prišel k meni.

V preteklosti smo v ruski zgodovini videli zelo ostre reze, prekinitve s preteklostjo. Najbolj znan je primer Hruščova, ki je prekinil s stalinizmom. Se lahko kaj takšnega ponovi? Lahko ta ruski režim pade prej, kot zdaj pričakujemo? 

O tem sedaj seveda mnogi razpravljajo. Tako kot je bilo veliko presenečenje, ko se je Hruščov distanciral od Stalina, bi bilo tudi danes za mnoge veliko presenečenje, če bi se zrušil Putinov režim. Tako kot je bila Sovjetska zveza zelo skrivnostna in netransparentna država, je to danes tudi Rusija. Dejansko ne vemo nič o tem, kaj se dogaja v Kremlju. Kremelj nas ne informira, ampak deluje na podlagi curljanja informacij. Enkrat slišimo, da je Putin na smrt bolan, drugič, da je v svoji dači, in tako naprej. Očitno je seveda, da je Kremelj to vojno dlje časa pripravljal, pa je bilo kljub temu presenečenje, ko je izbruhnila. Ne vemo torej, kaj nas še čaka. Vsaka sprememba, ki nas čaka, je izredno nepredvidljiva.