Pozdrav iz Gradca

Graški Kunsthaus je ena najpomembnejših galerij sodobne umetnosti v naši širši okolici. Zgodba o uspehu je že od samega začetka – vse od takrat, ko je to avstrijsko mesto ob reki Muri leta 2003 gostilo projekt Evropska prestolnica kulture in so, da bi mestu ostal trajen spomin nanj, oblikovali povsem nov, velik, v svet odprt razstavni prostor. Kunsthaus je torej vse tisto, česar bližnji Maribor, ko je bil dobro desetletje kasneje tudi sam evropska prestolnica kulture, ni dobil, čeprav so organizatorji ob kandidaturi seveda obljubljali novo kulturno institucijo. V Gradcu je bilo drugače – obljubo so izpolnili, zrasel je Kunsthaus, nenavaden, futurističen objekt. Od daleč spominja na vesoljsko ladjo, ki je zasilno pristala med hišami starega mestnega jedra.

Kunsthaus pa ni prepoznaven le po svoji izstopajoči arhitekturi, ki je danes ena ključnih mestnih turističnih zanimivosti. Prepoznaven je tudi, kar je še pomembneje, po svojem programu. V skoraj dveh desetletjih obstoja je gostil najpomembnejše sodobne umetnike, arhitekte in oblikovalce z vsega sveta. In razstave so vedno pritegnile obiskovalce iz Slovenije. Nemalokrat so pri nas tudi odmevale. Zelo odmevna je bila denimo intervencija, ki so jo leta 2008 trije slovenski umetniki, ki so se preimenovali v Janeze Janše, izvedli na fasadi Kunsthausa, ki je v resnici elektronsko »projekcijsko platno«, sestavljeno iz pikslov. Na njej je, potem ko je mesto prekril mrak, zažarel orjaški napis Janez Janša – ime umetnikov in tudi politika, ki je Slovenijo razdvajal takrat in jo še bolj danes ter je prav zato postal tema angažiranih umetniških projektov. Te dni na fasadi Kunsthausa piše No War (Ne vojni).

Ja, Kunsthaus je vseskozi ostajal v dobri kondiciji, vodili so ga strokovnjaki, njegova zadnja direktorica Barbara Steiner pa je septembra lani postala nova direktorica ene najpomembnejših kulturnih institucij na nemškem govornem področju – fundacije Bauhausa, ene najbolj ključnih oblikovalskih in arhitekturnih šol in gibanj 20. stoletja, v nemškem Dessauu.

Direktorski položaj v Gradcu se je s tem izpraznil. Objavili so mednarodni razpis in nanj se je prijavilo devet kandidatov iz petih držav. Prejšnji torek pa je osemčlanska mednarodna žirija sporočila, da je kandidatka, ki jih je s svojim programom najbolj navdušila, Slovenka Andreja Hribernik. Nova direktorica Kunsthausa bo postala 1. januarja 2023.

Mednarodno žirijo, ki je iskala novo vodstvo Kunsthausa, pa je prepričala prav z zavezo, da bo ta institucija pod njenim vodstvom družbeno angažirana.

Seveda je – še zlasti v Sloveniji – nemudoma završalo. In usula se je ploha čestitk.

Andreja Hribernik že drugi mandat vodi Koroško galerijo likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu, kjer je, o tem se strinjata strokovna in laična javnost, pustila velik pečat s pomembnimi in angažiranimi razstavami, pa tudi s tem, da ji je uspelo hišo dobro povezati z lokalnim in mednarodnim okoljem ter vanjo pripeljati novo občinstvo. Zdaj bo svojo pot nadaljevala onkraj meje, v še veliko večji in bolj mednarodno usmerjeni instituciji, ki ji je pri nas po zasnovi najbolj podobna nova Cukrarna.

Iz Slovenj Gradca – svojega rojstnega mesta (rojena je leta 1978) – se torej seli v Gradec. »Tudi v galeriji smo se že pošalili iz tega,« pripomni. »Še vedno imamo nalepke, s katerimi se je avstrijski umetnik Peter Weibel že v devetdesetih poigral s črkami obeh mest, Slovenj Gradec in Graz. Graški umetnik Muhammad Müller pa je leta 2004 začel utopični projekt kopanja skoraj 70 kilometrov dolgega predora med Gradcem in Slovenj Gradcem in v kleti naše galerije hranimo njegovo orodje za izkopavanje.« Čezmejne kulturne povezave so torej močne.

Izbor Andreje Hribernik na mednarodnem razpisu je res izjemen dosežek. Še toliko bolj, ker so v žiriji, ki jo je izbrala za novo direktorico Kunsthausa, sedeli tudi direktorji in namestniki direktorjev velikih, pomembnih muzejskih institucij – denimo avstrijskega Belvedera in nemškega Ludwig Museuma, tam je bila tudi Nina Zimmer, ki v Švici vodi Kunstmuseum Bern in Center Paul Klee. Vendar imenovanje ni le njen osebni dosežek, dosežek je z vidika celotnega slovenskega kulturnega prostora. V zahodnem svetu kulturni menedžerji in drugi akterji iz vzhodnejšega dela Evrope zadnja leta postajajo vse zanimivejši, zasedajo pomembne položaje. Slovenski, kot kaže, niso izjema.

Še več, zdi se, kot da se zadnje mesece na tujem prav pulijo zanje. Zdenka Badovinac je bila januarja izbrana za novo direktorico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Matevž Čelik Vidmar je postal del ožjega tima, ki v letu 2023 v romunskem Temišvarju pripravlja projekt Evropska prestolnica kulture. Oba sta v tujino sicer odšla, ker druge možnosti nista imela. Iz institucij, Moderne galerije in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki sta ju uspešno vodila doma, ju je odnesla politična čistka stranke SDS. Obe instituciji sta medtem vidno nazadovali. Žal nista edini.

Andreji Hribernik in KGLU se to ni zgodilo. K sreči. Spomnimo se dogajanja v zvezi z lansko razstavo ob začetku slovenskega predsedovanja svetu EU v evropskem parlamentu, pripravljal jo je kustos iz KGLU, ministrstvo za kulturo pa jo je nenadoma odpovedalo. »Če sem iskrena, še vedno ne razumem, v čem točno je bila težava. A prišli smo do točke, ko se je bilo treba izreči,« se spominja Andreja Hribernik.

Minister za kulturo Vasko Simoniti se je takrat, čeprav se je pri svojih številnih drugih odločitvah na stroko požvižgal, presenetljivo potegnil nazaj.

Andreja Hribernik odkrito pove, da je to, kar se v Sloveniji dogaja na področju kulture, pa tudi v drugih evropskih državah, kjer so se na oblast prav tako prebili avtokrati, nedopustno. »Vsako odločanje v javnih institucijah je deloma strokovno in deloma politično, tudi v tujini. Ampak pri nas je trenutno velik problem, da stroke sploh ne poslušajo. In tako iz institucij, ki so bile relevantne v svetovnem merilu, nastaja farsa.« To je še toliko huje, ker je naša mreža javnih institucij zelo močna, razvejena – tega bogastva druge države, z Nemčijo vred nimajo. »Zato se mi zdi nujno, da bi bili razpisi v prihodnje strokovni, pa tudi, da bi bili vsaj razpisi za institucije nacionalnega pomena mednarodni.«

»Njeno« področje, področje vizualne umetnosti, je že leta sistematično podhranjeno. »Sredstev ni dovolj niti za produkcijo razstav, kaj šele umetniških del in neposredno podporo umetnikom, čeprav imamo izredne ustvarjalce, izstopajoče tudi v svetovnem merilu.« A samozaposleni v kulturi so pod sedanjo oblastjo na udaru. Prav tako nevladniki, še eden najbolj vitalnih, ključnih delov področja kulture.

Sama podrobno ne spremlja le kulturne politike, budno spremlja celotno družbeno dogajanje. »Vojna v Ukrajini me je pretresla, kot me pretresajo spopadi drugod po svetu,« priznava. Študirala je politologijo in jo sklenila z diplomskim delom, katerega naslov Vojna in estetika je že namignil, da se utegne preusmeriti v polje sodobne umetnosti. Kasneje se je izobraževala za kustosinjo in se v doktorski disertaciji ukvarjala z muzeji kot prostori utopij.

Z umetnico Niko Autor sta leta 2016 avto napolnili s humanitarno pomočjo in se odpeljali v Bosno, v Veliko Kladušo, kjer so po neprodušnem zaprtju vrat Slovenije in s tem Evropske unije obtičali begunci z Bližnjega vzhoda in drugih delov sveta, kjer je življenje postalo nemogoče. »Ko se osebno soočiš s tako težko temo, ki si jo dotlej poznal le iz medijev, te to za vedno zaznamuje,« pravi. Nika Autor je leto kasneje na Beneškem bienalu, kjer je bila njena kuratorka prav Andreja Hribernik, pripravila umetniški projekt, v katerega osrčju je bila begunska problematika, in kasneje še številne druge.

Ne preseneča, da je eno ključnih načel Andreje Hribernik, da se sodobna umetnost in s tem tudi kulturne institucije preprosto morajo ukvarjati z družbeno angažiranimi temami – s tistimi, ki nas pretresajo, denimo s političnimi in podnebnimi spremembami. Zakaj je tako pomembno, da so kulturne institucije angažirane? »Zato, ker brez poznavanja zgodovine ne moremo misliti prihodnosti. In zato, ker žgoče teme pogosto kar izginejo iz diskurza. Informacij je toliko, da prostora za vse v medijih ni, teme se tudi poenostavljajo, banalizirajo, celo marginalizirajo. Problematika beguncev z Bližnjega vzhoda je bila zadnja leta denimo veliko bolj predmet umetniških projektov kot poročanja v medijih. S pomočjo umetniških glasov je ostajala v naši zavesti. Poleg tega umetnost tudi razširja pogled, prinaša kompleksnost in drugačen način razmisleka, za katerega si moraš vzeti čas. Zato pravim, da ni lahko iti v galerijo. Včasih se je tam treba ustaviti. In mogoče se nam je ustaviti najtežje.«

In če kulturne institucije postanejo brezbrižne do žgočih tem, če se angažmaju same odpovedo? »Potem nimajo več vloge v družbi. In potem jih ne potrebujemo več in vprašanje, kako dolgo bodo še obstajale.«

V Sloveniji pod sedanjo vlado je takšno razmišljanje tabu. Mednarodno žirijo, ki je iskala novo vodstvo Kunsthausa, pa je prepričala prav z zavezo, da bo ta institucija pod njenim vodstvom družbeno angažirana. In z zamislimi, kako po dveh letih pandemije v galerijo privabiti občinstvo in jo še tesneje povezati z lokalnim okoljem.

Mesto, v katero odhaja, vodi edina avstrijska komunistična županja in je kulturi naklonjeno. Tudi slovenski kulturi – na slovitem festivalu Štajerska pomlad (Steierischer Herbst), katerega celostno grafično podobo že leta snuje slovenski oblikovalski kolektiv Grupa Ee, so lani denimo premierno uprizorili predstavo Žige Divjaka Vročina. Sama po drugi strani nemščino odlično obvlada, vendar ne toliko zaradi odraščanja blizu avstrijske meje, v vasi Gortina pri Muti, ključni krivec je televizija. »Gledala sem na primer otroško serijo An Dam Des,« se nasmeje. Že kot osnovnošolka je začela tudi brati v nemščini, saj znanstvenofantastične literature, ki jo je zanimala, v slovenščini ni bilo.

Kunsthaus ne bo njena prva izkušnja s kulturnimi institucijami v nemško govorečem okolju. Čisto na začetku kariere jo je razpis tamkajšnje galerije sodobne umetnosti popeljal v Leipzig. Eno leto bi morala delati kot asistentka-kustosinja, a vrnila se je šele tri leta kasneje, polna zamisli, potem pa doma sredi ekonomske krize primerljivega dela ni dobila. Zato je delala kot čuvajka v muzejih. Nato je spoznala Zdenko Badovinac in ta jo je povabila v Moderno galerijo. Kasneje se je kot kustosinja ukvarjala z arhivi, zbirkami, pripravljala je razstave, vse do odhoda na direktorski položaj v Slovenj Gradcu. Sedanje mrcvarjenje Moderne galerije, ki je bila kar nekaj let tudi njena hiša, jo zato še posebej boli.

A ravno te dni so se zaposleni, njeni nekdanji kolegi, mrcvarjenju javno uprli. Podpisani z imeni in priimki zahtevajo odstop ali razrešitev nekompetentnega direktorja, ki je nasledil zrušeno Zdenko Badovinac. Ali če parafraziramo Andrejo Hribernik, prišli so do točke, ko se je »treba izreči«.

POVEZANI ČLANKI:

• »Ko bo svoboda, ne bo držav«