»Ko bo svoboda, ne bo držav«

Na Dunaju živeča bosanska umetnica Lana Čmajčanin je v roke vzela zemljevid Bosne in nato še drugega in tretjega ... vse do petintridesetega. Postavila jih je enega na drugega in opazovala, kaj se je v 551 letih, ki so minila med najstarejšim in najmlajšim zemljevidom, dogajalo z bosansko mejo. Kako se je premikala in spreminjala. Ponekod so se čisto tanke črte, ki ponazarjajo meje, tako zgostile, da so območja povsem počrnela. Kajti meje niso stalne, niso objektivne, ampak so pogosto, sploh na območjih, kjer se krešejo interesi velesil, posledica pogajanj, partikularnih interesov, vojn in nasilja.

Bosna je še danes razcepljena in razdeljena. A ne le Bosna. Če si želite v teh tesnobnih, vojnih časih ogledati ultimativno razstavo, ki vam bo pomagala razumeti, kako razcepljen je ves svet in v kakšno bedo nas vedno znova pehajo umetno ustvarjene meje med državami in ozemeljski apetiti, zlasti velesil, a ne le njih, se odpeljite v Slovenj Gradec. V Koroški galeriji likovne umetnosti bo še vse do 25. marca odprta velika mednarodna razstava Onkraj meja, ki sta jo pripravili Andreja Hribernik iz KGLU, sicer direktorica te kulturne institucije, in Maja Antončič iz Centra sodobnih umetnosti Celje, kjer je bila razstava na ogled pred tem.

Med 30 umetniškimi projekti, ki segajo od meje med ZDA in Mehiko (Ana Teresa Fernández je zid med državama prebarvala v barve neba, da je s tem simbolno izginil, Richard Alexander Lou pa je na mestu, kjer se je ograja podrla, postavil vrata, skozi katera je mogoče v ZDA vstopiti na dostojen način) do kulturno povezanega območja med Irakom, Iranom, Sirijo in Turčijo, na kose razrezanega leta 1916 ob razdelitvi Otomanskega imperija med vplivna območja svetovnih velesil. Ogromno se jih ukvarja z Balkanom, ukvarjajo se z migracijami, s prehodi mej, ki so uspeli, in tistimi, ki niso. Nekateri projekti ponujajo tudi rešitve. Umetniško delo Hannesa Zebedina Opečna okna #1 zid nas nagovori z Leninovim citatom »Ko bo svoboda, ne bo držav«. A ta je v angleščini izpisan z rdečo opeko, ki je pravzaprav zid. Še en zid, ki ga je treba porušiti ...

Decembra, ob nastajanju razstave v Slovenj Gradcu, vojne v Ukrajini še ni bilo. A na vzhodni meji Evropske unije je vseeno vrelo. Spremljali smo zdaj že skorajda pozabljeno merjenje moči med Belorusijo in Poljsko, v katerem je najkrajšo potegnilo na tisoče prebežnikov iz Afganistana, Sirije in Iraka, ki so se znašli na meji med njima. Avtorici razstave sta na to v katalogu razstave opozorili s pripisom, v katerem sta citirali dopisnico RTV Slovenija Polono Fijavž, da so na belorusko-poljski meji »evropske vrednote, na katere smo bili tako zelo ponosni, umrle znova. Tokrat morda za vedno.« Je to misel, to stanje še mogoče preseči?

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>