Iz krize v krizo

Janko Lorenci

18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Kolumna

To je čas prehitevajočih se kriz. Zdaj tičimo v vsaj treh hkrati: smo sredi ukrajinske tragedije, nekako se izvijamo iz pandemije in se pogrezamo v okoljsko krizo. Hkrati že brbotajo energetska, prehranska, gospodarska … kriza. Za nobeno ne vemo, kdaj in kako se bo končala.

Vojna v Ukrajini ostaja za zdaj omejena na nesrečno deželo, vendar je po svoje globalna, »pandemična«. Tudi zato, ker je napadalec jedrska supersila Rusija. Putin zavestno igra na jedrsko zastraševanje, Amerika je pri priči rekla, da v spopad vojaško ne bo posegla, ker bi to lahko sprožilo jedrsko vojno. Strah pred medsebojnim uničenjem očitno ostaja živ, a je dvorezen; za silo nas varuje pred svetovno ali jedrsko vojno, toda v senci vzajemne jedrske ogroženosti se skoraj nekaznovano dogaja nasilje velikih nad manjšimi. Ukrajina potrjuje, da groba sila še naprej kroji mednarodna razmerja.

Tačas se vojna na obeh straneh še zaostruje. Putinova agresija je vedno bolj krvava, Zahod, ki mu svetovni Jug pri tem ne sledi, pa še krepi sankcije. Tako se veča tudi nevarnost, da se vojna razširi, da se začne uporabljati kemično in taktično jedrsko orožje. Hkrati Ukrajina vedno bolj trpi in krvavi. Sankcije že boleče čuti tudi Rusija, a energetsko, prehransko, gospodarsko in s prilivom beguncev bo resno prizadeta tudi Evropa, manj Amerika. Sami slabi obeti.

Hkrati je Ukrajina popolnoma preglasila okoljsko krizo, ki dolgoročno bolj kot vse drugo ogroža človeštvo. Ta posledica vojne je v vojni psihozi izjemno podcenjena. Evropa tudi tokrat noče videti, da se dozdevno samostojne krize prepletajo, sopovzročajo in zgoščajo tako intenzivno, da dobesedno padamo iz krize v krizo. To pritiska na pamet in čustva posameznikov, množic, elit, ustvarja tesnobo, strahove, beg v zasebnost, zmedo, pa tudi naraščajočo ravnodušnost do prehitevajočih se tragedij vseh vrst … Sedanjost sproti požira prihodnost, stresno, hektično vrstenje kriz postaja nova normalnost in kroji razpoloženje in ravnanje množic, prav tako politike.

Putin je tej godlji slabih stanj duha dodal svoje: z brutalno agresijo je vsem jastrebom, skrajnežem in avtokratom podaril priložnost, da se slikajo kot boljši od njega, se skrijejo v splošno obsojanje agresije in brez sramu kričijo gesla o demokraciji in svobodi, vrednotah, ki jih sami teptajo. Taki tipi – poglejmo samo Janšo – so doma Putini v nastajanju; ustvarjajo izredna stanja, strahujejo, si podrejajo medije in s klientelizmom in zniževanjem davkov zlasti za bogate ustvarjajo svoje lokalne oligarhe. So tudi najbolj bojeviti do dogajanja v Ukrajini.

Tam bi zdaj bolj od vsega potrebovali premirje. Najbolj zaradi nesrečne dežele same, prav tako zaradi pogubnega srka vojne za vse druge. Velja tudi za Unijo, ki je na nedavnem vrhu v Versaillesu ostala velik dolžnik. Napovedala je konec odvisnosti od ruskega plina in nafte do daljnega leta 2027, pospešeno oboroževanje (pri čemer dajejo članice EU skupno za orožje že zdaj trikrat več kot Rusija) in zaostrila sankcije.

Trdna podpora Ukrajini in pritisk na Rusijo sta upravičena in nujna – a še bolj nujen je realističen načrt, kako priti do premirja, pogajanj in miru. Takega načrta Unija še ni izdelala, le posamezni politiki telefonarijo Putinu. To ni resno.

Realnost v Ukrajini se zdi tačas nekako taka: 1. Putinu je bliskovita vojna spodletela, vendar je vse okrutnejši, vojaško pa postopoma napreduje. 2. Sankcije so boleče, a lahko učinkujejo kvečjemu srednjeročno, kremeljski diktator ne bo padel čez noč. 3. Nato v vojno vojaško ne bo posegel (sta izrecno rekla Biden in Stoltenberg). 4. Ukrajina proti ruski premoči kljub vsemu pogumu in odločnosti ne more zmagati, vojaška pomoč Ukrajincem pa lahko vojno samo podaljša.

To pomeni, da preostaja le diplomatska rešitev. Brez nje se bo vojna nadaljevala, umrla bo in se izselila množica Ukrajincev, dežela bo popolnoma razdejana, zahodni ekonomski in posredno vojaški pritisk na Rusijo pa se bo nadaljeval. Do kdaj – do zadnjega Ukrajinca?

Če vse to vsaj približno drži, je Unija iz etičnih razlogov, pa tudi v svoje dobro dolžna iskati diplomatsko rešitev. Zanjo bi moral biti zaradi sankcij, domače nepopularnosti vojne in trdega ukrajinskega odpora zainteresiran tudi Putin; čeprav mu bo uspelo okupirati vso sosedo, se bo začela gverila. Amerika pa že dolgo ravna neumno. Njena prava nasprotnica na svetovni sceni ni Rusija, ampak Kitajska, edini strateški dobičkar ukrajinske vojne.

Prostor za diplomatsko rešitev obstaja nekje v ohlapnem okviru ruskega umika, konca sankcij in mednarodno zajamčene ukrajinske nevtralnosti, ki bi jo podpisali Kijev, Washington, Moskva in Bruselj. Če se taka rešitev ne najde, se lahko pritisk na Rusijo še vedno nadaljuje.

Tačas je odprto dobesedno vse, a katastrofa se, žal, zdi bližja od miru. V takem položaju ni nihče bolj kot Evropa poklican in zainteresiran, da si prizadeva za mir v Ukrajini. Vojna teče na njenih tleh, lahko se razširi in potem bo najbolj udarila po njej. Sobivanje s Putinovo Rusijo, ki bo tonila v težave, a ima nekaj tisoč jedrskih konic, bo napeto in nevarno. Še dolgo se bo nadaljevala evropska vojaška in mentalna odvisnost od Amerike, ki podobno kot Rusija in Kitajska noče močne in enotne EU. Veliki načrti Unije o zelenem zasuku bodo padli v vodo. Množice bodo živele slabše, vlade bodo manj stabilne. Na udaru bo tudi demokracija. Dlje ko bo trajala ukrajinska vojna, bolj se bodo tudi v Uniji krepili avtoritarci, Putinovi potuhnjeni somišljeniki.

Vojne vedno zamračijo um. Lahko kdaj prinesejo tudi streznitev? Druga svetovna vojna jo za nekaj časa je. Menda za novo streznitev ne bomo zakuhali tretje in zadnje velike vojne! Ali pa postali do umiranja in trpljenja drugih popolnoma ravnodušni.