Pozdrav iz Nove Gorice

Še en pomemben dvig iz pepela med direktorji muzejev, zrušenimi pod Simonitijem: Kaja Širok bo vodila našo naslednjo evropsko prestolnico kulture

»Zdi se mi, da sem prava oseba v pravem trenutku na pravem kraju. In ta kraj je moj dom.« S temi besedami, povedanimi za Slovensko tiskovno agencijo, je zgodovinarka Kaja Širok prejšnji teden pospremila odločitev novogoriških mestnih svetnikov, da prav njej prepustijo vodenje novoustanovljenega javnega zavoda GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture. Ta namerava Novo Gorico in Gorico, mesti na meji med Slovenijo in Italijo, čez tri leta spremeniti v osrednje evropsko kulturno dogajališče. To bo prva evropska prestolnica kulture (EPK) na meji dveh držav oziroma brez meja.

Da so novogoriški svetniki na ta odgovorni, prestižni položaj imenovali prav Kajo Širok (roj. 1975), ne preseneča – ne le, da so ti kraji njen »dom«, tukaj je odraščala in spoznavala vse plati življenja ob tedaj še precej bolj zaprti meji, kasneje je študirala v Sloveniji in Italiji, o usodah in zgodovini teh krajev je napisala doktorat, ki je odmeval in bil nagrajen na obeh straneh meje.

A Kaja Širok je tudi avtorica številnih znanstvenih člankov, docentka za področje sodobne zgodovine, mednarodno nadvse dejavna muzealka, in kar je v tem primeru najpomembnejše, izkušena kulturna menedžerka. Javni zavod s področja kulture je že vodila – dva mandata je bila direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije (2011–2021) in bila je zelo dobra direktorica, ena najboljših pri nas. Muzej se je pod njenim vodstvom v kratkem času izrazito vpel v mednarodne projekte in postal obiskana destinacija.

Potem so jo iz muzeja čez noč odstranili. Čistka stranke SDS, ki je pred letom dni serijsko menjavala direktorje najpomembnejših kulturnih ustanov, je ni zaobšla. Seveda, za stranko, željno ideoloških bojev, je bil Muzej novejše zgodovine Slovenije pomemben plen. Hkrati so s tem odstranili kritičen glas; Kaja Širok je bila in je še vedno odkrito kritična do nestrokovnih in nekompetentnih potez ministra Vaska Simonitija, pa tudi do drugih nepravilnosti na področju kulture in pri delovanju kulturnega menedžmenta.

Na državni ravni je postala persona non grata. V Novi Gorici pa so ji z veseljem zaupali vodenje največjega projekta, ki se naši državi obeta na področju kulture.

Tretjega mandata v Muzeju novejše zgodovine Slovenije si je sicer želela. A čeprav sta jo svet in strokovni svet muzeja podprla kot najboljšo kandidatko, je minister za kulturo Vasko Simoniti na razpisu raje izbral njegovi stranki in njemu samemu izrazito naklonjenega Jožeta Dežmana. Ta je svojo predhodnico nato napadel z vrsto izjemno nizkotnih, žaljivih zapisov na provladnem portalu Siol. Da bi bila diskreditacija popolna, je minister Simoniti Kaji Širok onemogočil napredovanje v strokovnem nazivu, čeprav je pogoje izpolnjevala.

Na državni ravni je postala persona non grata. V Novi Gorici pa so ji na javnem razpisu z veseljem zaupali vodenje največjega projekta, ki se naši državi obeta na področju kulture. Podobno, kot so Zdenki Badovinac po zrušenju v Moderni galeriji zaupali položaj direktorice Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu in Matevžu Čeliku Vidmarju po zrušenju v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje mesto v ožjem timu, ki snuje projekt EPK v romunskem Temišvarju in se začne že 1. januarja. Niz teh mednarodnih prebojev, ki jih je nedavno zaokrožilo še imenovanje Andreje Hribernik za novo direktorico graškega Kunsthausa, kaže, da slovenska kultura kljub trenutnemu, politično izsiljenemu forsiranju nekompetentnih direktorjev na čelu nekaterih najpomembnejših kulturnih institucij premore zelo kakovostne kadre, zanimive tudi v mednarodnem prostoru.

Slovenija je enkrat že gostila projekt EPK. Leta 2012 se je s tem nazivom ponašal Maribor, vendar ekipa pod vodstvom Mitje Čandra takrat, žal, ni znala postreči s kakšnimi mednarodne pozornosti resnično vrednimi kulturnimi projekti ali vsaj z arhitekturno zanimivo novogradnjo, ki bi mestu kasneje ostala v trajno uporabo za namene kulture. Javni zavod, ki snuje EPK v Novi Gorici in Gorici, bo za delo poprijel dovolj zgodaj, da bi lahko dosegel več. Prav zaradi mariborske zgodbe so pričakovanja javnosti do prihajajoče EPK zelo visoka.

A tudi sama vodja projekta EPK GO! 2025 Kaja Širok je svoj program vodenja zastavila zelo ambiciozno. »Naša ambicija, da lahko brezmejno ustvarjamo originalno, kakovostno in vsem dostopno kulturno produkcijo, mora postati učna ura za vse prihodnje prestolnice kulture in širši evropski prostor,« je zapisala. In še, da mora GO! 2025 postati »zgodba o uspehu in novi pilotni model naslednjih evropskih prestolnic kulture«.

Samo upamo lahko, da jim bo to res uspelo. Že zdaj pa je dobrodošlo, da iz programa Kaje Širok veje kritičen pogled na aktualno dogajanje doma in po svetu – odločno namreč zavrača delitve in izključevanje ter namesto tega podpira mir in sožitje, h katerima se mora po njenem mnenju Evropa danes zavezati bolj kot kadarkoli prej.