Odpuščanje

Vse barve katarze.

Leta 2013 sta Gëzim in Fran, že dolgo sprta soseda in bratranca, delala vsak na svojem polju – nekje v albanskem hribovju. Potem sta si na lepem divje skočila v lase, Fran je dvakrat na slepo ustrelil, toda ni zadel Gëzima, temveč Gjyste, njegovo osemnajstletno hčer, ki je umrla. Fran je pristal v ječi – za dobrih 14 let. Gëzim ob tem ni čutil nobenega zadoščenja, zato je posegel po Kanonu, starodavnem albanskem pravu, ki reševanje časti in uveljavljanje pravice prepusti krvnemu maščevanju. Kri za kri. Zob za zob. Ker pa je Fran v ječi, bi bil lahko ob zob, kri in življenje njegov brat Pjetër. To bi bolelo. Navsezadnje, namesto bratranca bi v imenu krvnega maščevanja usmrtili njegovega sina. Toda: ali bi to prineslo zadoščenje? In seveda: bi bilo to prav – v skladu z moderno vladavino prava? Je zadoščenje sploh mogoče? Še več: bi do zadoščenja prišlo, če bi obe logiki, logika krvnega maščevanja in pravne države, logika tradicije in moderne družbe, »čudežno« sovpadli, če bi torej pravna država – v duhu Cone somraka – izpolnila logiko krvnega maščevanja in Frana obsodila na smrt ter ga usmrtila? Ne, ostal bi tisti srhljivi, tesnobni, mučni občutek izgube, iracionalni tragični moment, nezvedljivi in neobvladljivi presežek čustev, s katerim se je nemogoče spraviti, a kliče natanko to – spravo, odpuščanje. Ja, politiko. In performans.

Marija Zidar se v Odpuščanju, monumentalnem dokuju, ki ga je snemala pet let (2014–2018), posveti prav temu političnemu momentu – emocijam, ki terjajo mediacijo. Na sceno namreč stopi »spravni komite«, organ spravne države, docela moška koalicija duhovnikov, posrednikov in nevladnikov (Nevladna organizacija za spravo), ki skuša Gëzima diplomatsko prepričati, naj opusti misel na krvno maščevanje, toda Gëzim, kristjan, ki ni ravno prepričan, da sta Bog in krvno maščevanje tako zelo ločljiva, se ne pusti zlahka prepričati, zato mediacija – šeherezadsko odlaganje smrti – traja leta in leta. Na srečo. Politika, diplomacija lahko vendarle zadržuje in omejuje nasilje. Najprej sicer pomislite, da je situacija preveč čustvena, da bi bila politika – mediacija, diplomacija – sploh mogoča, toda ne, Marija Zidar, ki skuša v tragediji najti tisto, kar je v njej sami večje od nje, pokaže, da je čustveno pregreta situacija priložnost za politiko, ki vsem tem ekstremnim čustvom omogoča ritualizacijo, ali bolje rečeno – vsem akterjem spravnega procesa omogoči, da odigrajo svoje vloge, da se vživijo v like, da katarzično izživijo svoja čustva, da vsi to sprejmejo kot obred, ki ga morajo doživeto, totalno predano, smrtno resno opraviti, jasno, v upanju, da se bo v tej tragediji, kot bi rekel Aristotel, z zbujanjem sočutja in groze doseglo očiščenje takšnih občutij.

Ker je krvno maščevanje relikt patriarhalne družbe, Vera, žrtvina mati, nima kake besede, a tu je vprašanje: bi krvno maščevanje preživelo, če bi proces žalovanja, mediacije, obžalovanja, kesanja, sprave in odpuščanja vodile ženske? Bi spoznanje, da so nekatere reči preprosto neodpustljive, predstavljalo ultimativno obliko odpuščanja? In kaj bi se zgodilo, če Fran tisti dan ne bi zadel Gjyste, temveč Gëzima? In seveda, krvno maščevanje je nekaj strašnega, toda – kaj če prav logika krvnega maščevanja s svojo ritualizacijo in kanonizacijo neznosno tragičnega občutja izgube sploh omogoča znosno obliko čustvenega preživetja? (Kinodvor + VOD)