Jaz, rdeča panda

Njena notranja panda.

Meilin, živahna, razigrana, odločna, briljantna trinajstletnica azijskega rodu, živi v multikulti Torontu. S prijateljicami, evforičnimi pripadnicami azijske diaspore, odkriva male in velike užitke »zahodnega« odraščanja (divjanje, zabave, fantovske bende ipd.), doma pa jo – pod taktirko stroge, dominantne matere, prave »tigrice« – čakajo azijski, precej tradicionalnejši prijemi vzgoje, ki jih povzemajo posterska gesla: »Študiraj«, »Delaj« in »Poslušaj«. Nič hudega – tudi to, soočanje z represijo, tradicijo, kulturo perfekcionizma, templjem, lotosovim cvetom ipd., je del odraščanja, si misli Meilin, ki se nekega jutra zbudi kot velika, kosmata, rdeča panda. Kar jo šokira, zgrozi, zaprepade. Teror, si misli. Počuti se kot doktor Jekyll, ko postane gospod Hyde.

Toda njena ritualna preobrazba v rdečo pando postane metafora njene drugačnosti, njene pubertetne mutacije, njene prve menstruacije, njenega spolnega prebujanja in njene emocionalne revolucije. Ko se vzburi, se prelevi v rdečo pando. Ko se skulira, se vrne v svoj »izvorni« jaz. Ki pa ne traja – njen »novi« jaz je neubranljiv. Kot opolnomočenje. In kot fantovski bendi. V puberteti je nekaj srhljivo komičnega, v vzburjenosti pa nekaj revolucionarnega. V njej so multitude. Jaz, rdeča panda, Pixarjeva animirana mojstrovina, ki izgleda kot dopolnitev Vrveža v moji glavi, odpihne orientalizem, obenem pa pokaže tako transformativni potencial pubertetne zmedenosti in sestrstva kot notranjo genialnost bolečine, tesnobe in negotovosti. (kino)