V senci zarote

Atentat.

Tole je akcijski triler. Ali bolje rečeno: to naj bi bil akcijski triler. Toda povsem očitno se dogaja v vzporednem svetu, v katerem napetosti – saj veste, suspenza – še niso odkrili ali izumili. Liam Neeson igra Travisa Blocka, prostega strelca FBI-ja, ne bi pa nas presenetilo, če bi namesto njega zagledali Stevena Seagala ali Brucea Willisa, kralja cenenih, hitro narejenih, generičnih, totalno predvidljivih akcijskih filmov brez nians. Neeson, ki ga je Ugrabljena leta 2008 prelevila v novega akcijskega junaka, gre namreč za njima. Ja, spet je videti tako, kot da je ravno prišel s pogreba (zato deluje tako jebeno samozadovoljno in obenem prepričljivo). Ja, spet ima težave z družino – tokrat s hčerko, kateri se je preveč odtujil (in njeni hčerki tudi). Ja, spet bo moral reševati svojo družino. Ja, spet je v preteklosti počel »grozne« reči. Ja, spet ima razburljiv avto (mustanga). Ja, spet ne prenese ruralnih rasistov. Ja, spet »ureja« reči, ki jih organi pregona – policija, FBI ipd. – niso sposobni »urediti«.

In ja, spet naleti na morilsko zaroto, v katero so vpleteni ljudje, ki jim najbolj zaupa – tajni program, ki ga razkrinka (in ki se ga kak J. Edgar Hoover ne bi sramoval), je stroj za ubijanje politične konkurence, ki poskrbi, da progresivni, levičarski populist ali populistka, recimo profila Alexandrie Ocasio-Cortez, »izgine«, še preden sploh kandidira in še preden bi lahko zgrabil množice. Tako je to z »enotnostjo« v Ameriki, v kateri malce paranoje res ne škodi. Drugod pa skušajo politične stranke v tak morilski »paravojaški« stroj preleviti svoje privatne paramedijske imperije. Na cenen način, generično, totalno predvidljivo, brez napetosti. (kino)