Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

+ + + +

Pravi obraz vojne

Beloruska, v Ukrajini rojena in v ruščini pišoča novinarka in nobelovka Svetlana Aleksijevič (1948) je napisala nekaj knjig intervjujev o spominih – z vdovami afganistanskih vojakov, z ljudmi iz okolice Černobila, o svetovni vojni, kakor se je spominjajo takratni otroci. Pisanja o ženskah v drugi svetovni vojni se je lotila obširno in zbrala pričevanja več kot 500 žensk, ki so bile večinoma prostovoljke v različnih rodovih Rdeče armade, od peric in bolničark do pilotk, komandirk in mitraljezk. Pri tem ji je uspelo pokazati vojno skozi spominske drobce udeleženk, ki jih pri sestavljanju splošne slike o bojih niso povsem pripustili k besedi, ker so »kvarile« moško, junaško podobo dogajanja.

Tudi v intervjujih pogosto prepustijo besedo možem, češ da imajo oni bolje v spominu tisto, o čemer uči velika zgodovina, premike in prodiranje in uničenje enot in ofenzive ... Pomenljivo je, da so spomine na herojstva oziroma udeležbo v vojni takoj po zmagi – in nekatere še dolgo po njej – skrivale, saj so se bale, izdatno podkrepljene s priporočili okolice, da bodo s tem prestrašile in odvrnile (potencialne) snubce.

Zbirka pogovorov je dobila naslov po stalnici: pogosto pričujejo, kako so se ženske v vojni razženščile, dobile zaradi kratkih frizur, prevelikih uniform in čevljev pa naporov in pretresov brezspolne oziroma moške poteze. Pripovedujejo novinarki, ker nimajo komu drugemu, kar jih tišči, o tem, kako so čez noč osivele, kako so matere utapljale otroke, da z jokom ne bi izdali enote kvizlingom, kaj jih je pretreslo do obisti: enkrat so to konji, ki so morali gledati izživljanje nad svojimi jezdeci, drugič velika količina amputiranih udov, ki so jih nalagali kar v banjo zraven operacijske sobe. So tudi ljubezenske zgodbe, ki se ob velikih izgubah pogosto končajo s smrtjo ljubega, popisi pretresljivih soočenj s smrtmi, bližnjih, sovražnikov ali popolnoma absurdnimi, brezimnimi in za vojno vsakdanjimi – recimo pilotka na tleh prvič ugleda žrtev zračnega napada in mora to povezati z lastno borbeno učinkovitostjo. Ali pa srečajo vlake invalidov, ki imajo le še ostanek kakšnega od udov, in jih količina mladih pohabljencev čisto sesuje. Ali pa v času zatišja nabirajo rože in se jim tovariši pri tem čudijo in posmehujejo.

Vojna nima ženskega obraza, ki je sicer izšla leta 2020, a je zaradi sedanje vojne v Ukrajini še kako aktualna, je neprizanesljiva knjiga, spisana od spodaj, iz izkušnje, kjer so situacije na bojišču ali v zaledju bolj eksistencialne in manj strateške. Zgodovinske premike zamenja pristna pretresenost, ki se pogosto čuti tudi še v času pogovorov. Izpoved je neredko terapevtska, ženske težko govorijo, vendar čutijo, da morajo, zato je bila novinarka po tem, ko je prebila led in so se ji začele odpirati, deležna priporočil drugim in toplih sprejemov, kolikor je topline po grozotah v ženskah še ostalo. Pri nekaterih se zagrenjenost, pa tudi svojevrsten ponos, da so prispevale k svobodi, čuti še v času pogovorov dolgo po vojni. Po zmagi, bi rekli njihovi moški kolegi.