Roman Mavec: Moj sadovnjak

+ + + + +

Pogled proti posledicam vojne v Ukrajini je vzgib, da si omislite sadovnjak. Tako kot biblioteka lahko označi že polico z nekaj knjigami, je sadni vrt prostor, v katerem rasteta dve drevesi, in toliko bolje, če jih je več.

Avtor, ki je vodja poskusnega sadovnjaka, je napisal vademecum za sadjarske začetnike. Zakaj imeti lastno breskev? Ne le da ponuja edinstveni užitek polne sočnosti pravkar utrganega sadeža, ki je tudi prost pesticidov oziroma jih ima toliko, kot ste jih razpršili sami. Seveda pa sadno drevo ni polica, s katere enkrat na leto poberete pridelek. Je izziv, rastlinski tovariš, s katerim drugujete skozi leto. Z drobnimi triki obrezovanja in gnojenja, a tudi s pomočjo proti škodljivcem.

Mavec ne spodbuja kemičnega zatiranja, raje ponudi kaj iz malhe modrosti. Ker se češnjeva muha razvija pri poznejših sortah češenj, se je znebite tako, da posadite drevo, katerega plodovi bodo zgodaj dozoreli. Jabolčni zavijač je ljubitelj jabolk, a če jih ob pravem času razredčite, ta postanejo odpornejša in manj prikladna za vrtanje. Čeprav se slehernik veseli polnega drevesa plodov, je boljša metoda redčenje, ob katerem ljubiteljskega sadjarja zaboli glava – namesto polne vejice plodičev marelice zevajo ti na pol pesti vsaksebi, a rezultat bo blagodejen: veliki in slastni plodovi. Sadovnjak ni le zbir dreves, je kraj, v katerega velja privabiti druščino: pikapolonice s hotelom za žuželke, ptice z gnezdilnicami; oboje se potem oddolžijo s pospravljanjem uši in črvičev. Sadjarsko znanje ni hipno, skozi leta lahko delaš napake, a dobivaš redko priložnost, da se na njih učiš, s tem da pride popravni izpit šele čez leto ali dve. Kdaj brez tvoje krivde udari vrag v podobi zmrzali in si priča pogromu. Za povrhu pa se z leti nehote okužiš z znanjem botanike, se spet kdaj denimo posloviš od umrle viljamovke in si kot demiurg, ko na njenem mestu zasadiš carjeviča.

Knjiga za jutrišnji čas.