Še en mesec

Janko Lorenci

25. 3. 2022  |  Mladina 12  |  Kolumna

Volitve se bližajo, za nekatere z razveseljujočo, za druge s strašljivo hitrostjo. Janši se tresejo hlače, čeprav je junak in čeprav nekatere okoliščine delajo v njegov prid: epidemija je v razmeroma nedolžni omikronski fazi, evropskega denarja za predvolilne bonbone je še veliko, izbruhnila je ukrajinska vojna, požrla vse druge teme in tudi pri nas potisnila v ospredje sedanjo oblast.

Janša je temu dodal nekaj značilno svojega – odpotoval je v Kijev, govoreč o demokraciji, svobodi, evropskih vrednotah. Hinavščina, vredna tega človeka: vse to pri sebi doma zatira in jasno je tudi, da ga usoda Ukrajine baš briga.

V Kijev je šel, da si v EU, podobno kot drugi avtoritarci, v vojni psihozi in začasni poenotenosti Unije prisluži nekaj odpustkov, predvsem pa zaradi učinka na domačem terenu. Tu si je z izletom začasno najbrž res pridobil kako točko. Toliko laže, ker se lahko v madžarsko-svojih in na novo osvojenih medijih slika kot junak (no, strahopetec res ni), strateg in pomemben evropski politik (kar je slab vic).

V bitki za preživetje je njegov največji plen RTV, kot celota še vedno najvplivnejši medij v državi, ki pa to vlogo naglo izgublja. Okupiran je klasično: politično nastavljeno vodstvo ob pomoči notranjih kolaborantov (Rebernikove, Možine itd.) kadrira in si podreja novinarje navzdol po hierarhiji. Ker smo tik pred volitvami, je pritisk brutalen, a scela hiša še ni predelana. Nekateri novinarji pridno sodelujejo z okupatorji in pomagajo uničevati lastno ustanovo, Tanja Starič, na primer, pa je Janši po ekspediciji v Kijev postavljala vsa potrebna neprijetna vprašanja in ga prav mrzlo gledala. Novinarji kot celota se niso pritisku še nikoli tako jasno in glasno upirali, a stroj melje naprej in jemlje javni TV dušo in prihodnost, jo dobesedno ubija. Janša jo ob pomoči notranje pete kolone spreminja v trobilo SDS, a za silo zadovoljen je tudi, če jo ohromi, spravi na slab glas in ji odžene gledalce – glavno, da jih ne dosežejo do oblasti kritične oddaje.

Si bodo poniževani, cenzurirani in ogroženi novinarji vsaj tokrat naposled zapomnili, da jim janšizem streže ne le po avtonomiji, ampak tudi po goli eksistenci? Si bodo priznali, da vsi politiki niso enaki, in bodo opustili slepo uravnoteževanje? Že zdaj, med političnim kastriranjem ustanove, pa si kujejo usodo za čas po volitvah. Pod novo, nejanševo oblastjo si bodo veliko laže povrnili avtonomijo in gledalce, če se bodo trdo upirali že zdaj in tako ostali nedolžni, čeprav posiljeni.

Enako razdiralno kot demontaža RTV je uničevanje vrste drugih nacionalnih ustanov in služb, od državne administracije prek policije do Fursa itd. itd. Vzorec je podoben rtvjevskemu: ali jih kadrovsko predelajo v oblastno orodje ali pa onesposobijo za opravljanje osnovne funkcije. Oblast je tako čedalje manj opazovana in nadzorovana, številne javne ustanove vedno bolj invalidne, demokracija vse bolj pohabljena, delovanje države čedalje bolj moteno. V vsakem Janševem mandatu se ti procesi pospešijo, v tem zadnjem pa so, tudi pod plaščkom epidemije, postali še posebej surovi. Vendar je bil mandat za popolno zmago janšizma prekratek in tako ostaja Slovenija resno poškodovana, a le na pol predelana, nekje na sredi poti, ki sta jo Putin in Orbán že prehodila.

Zato še imamo regularne volitve, še nepokorjene sindikate, le deloma utišane medije, živo civilno družbo, levo sredino, ki skupaj z močno novo stranko ostro zavrača sodelovanje z janšizmom. Najzanesljivejši branik pred njim pa ostaja ljudstvo. V mandatu, ko so se nesrečno prepletli epidemija, vojna in janšizem na oblasti, je večidel izgubilo občutek varnosti in v zraku je prav čutiti željo po koncu nenehnih izrednih stanj, mahinacij in histerije, na katerih pa Janša dejansko gradi. Zato ankete že lep čas govorijo, da bo poglavitni krivec za to morasto-živčno ozračje izgubil oblast. Izlet v Kijev in drugi blefi tega ne morejo spremeniti – mož je predolgo znana roba, za katero se ve, kako deluje; v glavnem nas strahuje in v tem celo uživa, malo pa nas hoče, praviloma pred volitvami, očarati. Trenutno se dobrika kot vojni mačo, s predvolilnimi bonboni in s strpnimi odgovori, tudi če ga novinarka RTV prav hladno gleda in sprašuje. Zdaj ji ne upa reči prostitutka, čeprav je junak.

Realno je pričakovati, da bo Janša z volitvami oblast izgubil.

A odsloviti ga bo morala Slovenija, od zunaj nam ne bo nihče pomagal, še najmanj EU, ki tudi po mesecu dni vojne v Ukrajini ne spravi skupaj mirovnega predloga in ki je že pozabila na kaznovanje Poljske in Madžarske zaradi njunega spodjedanja demokracije. Rudolf Augstein pravi: Putin živi v svojih zgodovinskih mitih, a to velja tudi za Zahod. Njegov mit je lastna nedolžnost.

Zato tudi zaželeni konec ukrajinske vojne ne bo prinesel nekakšne novo-stare idile. Enako je z upanjem, da bo Janšev padec z oblasti prinesel čudežno ozdravljeno Slovenijo. Ne bo je – tudi na Goloba, Mesca, Fajonovo bo treba trdo pritiskati. A zdaj je najpomembneje, da se znebimo janšizma na oblasti. To je conditio sine qua non, da se stvari ne bodo še dramatično poslabšale in da se bo polagoma začelo izboljševanje.

Da se bo ta nujni pogoj izpolnil, pa sta pomembna množičen odhod na volitve in ravnanje do takrat. Dobrodošel je vsak posamični in skupinski odpor, vsak protest proti surovosti in uničevalnosti sedanje oblasti. Dobrodošla je vsaka uradniška nepokorščina, vsak kritični menedžerski glas v sramotnem kolektivnem molku gospodarstva, dobrodošel je vsak žvižgač v policiji, Fursu, centralni banki …, dobrodošla bi bila – po Marcelovi klofuti Whatmoughu in pomagačem – tudi novinarka na javni TV, ki bi se, kot tista pogumna Rusinja, za kakim nastopajočim kolaborantom prikazala z napisom: Tu vam lažejo.