Ilustratorka, ki je izbrala umetnost namesto paše koz

Medtem ko prebirate ta portret, ilustracije Anke Kočevar (roj. 1982) še vedno kraljujejo na stenah galerije Vodnikove domačije v Ljubljani. Četudi se je njena razstava Od besed k podobam odprla že 18. februarja, bo to soboto, 26. marca, doživela še eno, dopolnjeno otvoritev v sklopu festivala Bobri, tokrat za otroke, ki bodo lahko ob ogledu od blizu spoznali proces ustvarjanja ilustracij in naravo ilustratorskega poklica. Imeli bodo kaj videti: poleg ilustracij so namreč na ogled tudi natančne skice za nekatere ilustracije v slikanici Bine Štampe Žmavc Princesa kamnitih besed, barvne študije, za katere vsako barvo, ki jo je uporabila, iztisne na list papirja in ob vzorec napiše imena barv iz tub (in teh barv ni malo), lončki že nekoliko zasušenih temper, pa še in še. Kadar slika s temperami, si jih zmeša vnaprej, toliko, da bodo zadostovale za celotno serijo ilustracij, ki jo načrtuje, kajti če ji barve vmes zmanjka, zelo verjetno ne bo mogla poustvariti identičnega odtenka. Namešane tempere nato shrani za še kakšno uporabo, enkrat je eno hranila celo tako dolgo, da ji je splesnela.

Ilustracije, razstavljene na Vodnikovi domačiji, so zgovoren prikaz širokega spektra ustvarjanja Anke Kočevar: te za Princeso kamnitih besed so svetle, živahne, bogate; liki na njih so živi, oprijemljivi – dobrodušni kralj, hladna princesa, z delom zaposleni dvorjani –, njihovi gibi in mimika realistični, prostor, v katerem se gibljejo, pa tridimenzionalen, tako da nas zlahka posrkajo vase. Za knjigo Vsak kaj zna, primerno za prvošolce, so po drugi strani preproste, minimalistične in zabavne. Narejene so s kombinirano tehniko kolažiranja, za katero ilustratorka zelo tanek papir najprej pobarva z različnimi akvarelnimi barvami, vsakega z eno, nato pa iz posamezne fragmente podobe iz njih precizno izreže s škarjami in kirurškim skalpelom ter jih zalepi na slikovno ploskev. Gre za postopek, ki zahteva izjemno natančnost, a rezanje jo pravzaprav sprošča, všeč ji je zvok rezila, ki zadeva ob papir. Potem so tu še ilustracije za ljudske pravljice, objavljene v reviji Ciciban, ki so spet iz povsem drugega filma: dramatične, temačne, na trenutke celo krute, kajti tematizirajo celostno paleto človeških čustev in izkušenj. »Zaradi tega sem uporabljala izrazito svetlostne kontraste, za polt, za hrošča in drugo denimo pa nisem izbirala takšnih barv, kot jih vidimo v naravi, ampak so bolj v funkciji svetlostne vrednosti,« pove.

Z revijo Ciciban po rahlo nerodnih začetkih, ko jim je skupaj s prošnjo za sodelovanje poslala humoren strip, ki ga ni nihče razumel, sodeluje redno, prav tako s Cicidojem in zamejskim Galebom. To združuje z ilustracijami za knjižne projekte in animacijo. Že med študijem slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so s sošolci radi zahajali v Kinoteko na večere kratkih avtorskih animacij. »Na glas smo se smejali vsem tem filmčkom. Zanimali so me, tudi sama sem želela poskusiti kaj v tej smeri. A če bi se želela pri nas resno ukvarjati z animacijo, bi morala študij nadaljevati nekje v tujini. Tako je ostalo bolj pri naših samostojnih poskusih.« Animacijo je preučevala tudi v diplomi in pri praktičnem delu spoznala nekaj domačih animatorjev. Eden od njih, Grega Mastnak, jo je pozneje povabil k sodelovanju pri svoji animirani seriji Ki-Ki-Do. »Serija je bila sicer zelo etapna, sploh na začetku, prvo epizodo smo risali tri mesece, potem pa eno leto nič. A vseeno je bilo sčasoma tudi dela, povezanega z animacijo, vedno več. In prav v tistem času sem začela dobivati tudi resne ilustratorske priložnosti, tako da se je začelo balansiranje med vsemi ustvarjalnimi projekti.«

Vse njene ilustracije nastanejo na ljubljanski Metelkovi. Ko je pred tremi leti iskala prostor za delo, ji je slikar Edi Dobrilovič namreč ponudil souporabo ateljeja v tamkajšnji stavbi Garaže, zgrajeni na ruševinah vojašnice, ki je ustvarjalni prostor številnih umetnikov in umetnic. Anka Kočevar upa, da bo še dolgo tako, saj večino časa prebije tam, za risalno mizo – razen kadar je v animatorskem studiu Finta, kjer pri animiranih filmih z risanjem in slikanjem pomaga Špeli Čadež in Zarji Menart.

Da je umetnica, ni nič nenavadnega. Njen oče je kipar, na Krasu – tja so se k pranoni z družino preselili, ko je imela šest let – pa je njena družina veliko časa preživljala tudi z likovno pedagoginjo, slikarko in ilustratorko Nevenko Gregorčič, družinsko prijateljico. Kot deklici ji je bila svojevrsten vzor, že takrat je pomislila, da bi bila rada ilustratorka. S sestro sta sicer pasli tudi koze, ki so jih imeli pri hiši, tako da se pošali, da se ji je zdelo, da ima bolj ali manj dve možnosti – ukvarjanje s kozami ali pa likovno umetnost. »Očitno se s kozami dolgoročno nisem videla. (smeh)« Je pa na steno Garaž na Metelkovi lansko jesen v tehniki sgraffito upodobila pastirsko malico, ko sta z očetom Milenkom Kočevarjem ustvarjala veliko stensko poslikavo z ilustracijami Ezopove basni Lisica in kuna.