Nona Fernández: Neznana dimenzija

+ + + +

Vzporedna resničnost neoliberalnega eksperimenta

Serija, ki je avtorico pri pisanju tega avtofikcijskega in hkrati zgodovinskega romana najbolj okupirala, je bila Območje somraka, v latinskoameriških državah predvajana pod naslovom Neznana dimenzija. Opisovala je, kako ljudje izginejo skozi tanko špranjo v realnosti in se naselijo v nekem drugem svetu, v katerem ne veljajo več zakonitosti, ki so jih vajeni. Ti ljudje v romanu None Fernández (roj. 1971) so večinoma mrtvi, s katerimi je imel opravka Mož, ki je mučil – čilski letalski oficir, ki so ga nanovačili za posebne naloge, za straženje, uboje in pokope nasprotnikov Pinochetovega režima.

Druga zadeva, s katero se ubada avtorica, je nekakšna avtohipnoza, ki sledi sugestiji: kako je mogoče, da so ljudje raje verjeli poročilom, ki jih je prirejala oblast, kot kolonam eksekucijskih vodov, preletom helikopterjev, ki so jih gledali skozi okna, skrivnostnemu izginjanju sosedov. Raje so živeli v nevedenju, saj se jim tako ni bilo treba odzvati.

Čilska igralka, pripovednica in filmarka Nona Fernández piše o vživljanju, ki je podkrepljeno s pričanjem Moža, ki je mučil. Skesanec, ki je vedel, kje so pokopani izginuli in ubiti, in je poznal tudi podrobnosti o montaži prizorov za televizijsko rabo, se je verski organizaciji za popisovanje zgodovine nasilja vdal šele po padcu režima, v času tranzicije. Avtorica se trideset let po političnih ubojih vodij opozicije ukvarja s filmom o zgodovini ubojev in premišljuje, zakaj si ni upala filmske naracije na podlagi pričevanj še bolj zaostriti. Obnavlja usode likvidiranih, ki jih je uporabila v filmu, obišče muzej žrtev, v katerem so slike usmrčenih in pričevanja o likvidacijah in ga volontersko vodi taksist, ki hkrati igra lokalno spojko med četrtjo in oblastmi. Iz pričevanj Moža, ki je mučil poskuša na podlagi fotografij žrtev njega in njegovih dati voluminoznost, osebnost žrtvam in hkrati popisuje, kako so se v sanje Moža naselile podgane, kako je bilo, ko je krvav in osmojen od požiganja hiš prišel domov, k ženi, k družini. Nič ni bilo več tako, kot je bilo.

Nona Fernández svojo prozo piše skozi več tančic, poglavja iz Območja somraka počasi vodijo proti luči, od katere ljudje spet raje gledajo stran, da jih resnica ne bi ožgala. Rekonstruirati hoče svoje otroštvo in najti vrzeli, ki bi ji omogočile vpogled, da je pod diktaturo s tajnimi službami in podrejenimi mediji v resnici vse narobe. Poskuša vrniti dostojanstvo tistim, ki so jih našli brez prstnih blazinic, s prerezanimi vratovi, tudi tistim, ki so končali na vojaških poligonih in v morju, popisuje usode otrok na obeh straneh – sošolkin oče je bil med likvidatorji opozicije, spoznala pa je tudi otroke žrtev Pinochetovega režima.

Pretresljiva večplastna pripoved z veliko kronologije in spiski krvavih dogodkov in žrtev, ki poskuša premišljati, kdaj in kako zlahka se zadrsamo v vzporedno avtoritarno, neliberalno realnost – in kako težko in mučno za vse strani je priti na površje in po lustraciji spet zajeti zrak demokratične tranzicije.