Marie-Louise von Franz: Apulejev Zlati osel

+ + + + +

Lucij Apulej (125–180) vse od antike slovi po romanu o Zlatem oslu, ki navdušuje bralstvo z duhovitimi opolzkimi anekdotami. Dve tisočletji kasneje je psihologinja jungovske šole von Franzeva (1915– 1998) prinesla novo branje klasičnega teksta. Naredila je psihoanalizo Apuleja, ki je trpel zaradi negativnega materinskega kompleksa (NMK).

Ironično bi rekli: hvala bogu!, da je, zakaj »zdravi« Lucij bi se ukvarjal bržkone z vsem drugim, kot je pisanje na robu morale. A pozabimo na antično mojstrovino in se prestavimo v moderno interpretacijo. Zakaj glavni junak vseskozi izkuša nove svetove in se spušča v nepredvidljive dogodivščine? Skratka, puer aeternus, ki preskakuje meje, saj se ne more ustaliti. Izvor je hladna ali nevrotična ali nezadovoljna mati, ki sina pohabi in zatorej ta beži pred njo v intelekt, domišljijo in potepuštvo, ko pa se vrne v realnost, spet naleti na lik matere. Lahko tudi v podobi žensk, ki jih napačno izbira: ker je prelen, da bi si žensko osvojil, se ujame v mreže dejavnih očarljivk, kar običajno ni ravno uspešno. Zakaj neuspehi pri ženskah osrednjega lika tega dela? NMK ga deloma odreže od htonične moškosti, od njegovih prvinskih in vsakdanjih reakcij. Preprosto – v situacijah, ko bi moral z dekletom ravnati odločno zoper njene muhe, ostaja v položaju, v katerem ji vseskozi godi.

Knjiga iz 2. stoletja torej kot idealno čtivo za publiko 20. in 21. stoletja! Avtorica navezuje roman na antične mitologije, kasnejšo literaturo in klinično prakso s pacienti. Njeno branje pa se ustavlja pred običajno nemišljenimi točkami: zakaj v delu stara čarovnica pijančuje, zakaj se prizor dogaja v pekarni (antični bordel?), zakaj junak sredi mučne zadrege pade v smeh, zakaj izbere napačno vrsto ekstaze etc.

Antični Apulej zabava, inačica von Franzeve pa napeljuje k ozaveščanju bivanja.