Alanova vojna in mir

Je res, da so veliki ustvarjalci praviloma zatežene, zavožene in zahojene osebnosti, ki uničujejo in zlorabljajo vse okoli sebe? Je nujno, da mora biti ustvarjalni genij taka ozkosrčna rit, kot je bil Picasso, tiranski sadist, kot je bil Hitchcock, manipulativni obsedenec kot Kubrick, politični daltonist, ali bolje slepec, kot je Handke, ali avtodestruktivni pijanec, kot je bil naš Prešeren? Ali drži, da po najvišjih umetniških vrhovih res segajo predvsem patološki narcisi, odvisniki, manipulatorji, mizogini, rasisti, hinavci in psihopati vseh vrst ...?

Ne drži. Vsaj če pogledamo osebnost in delo avtorja stripa Alanova vojna. Za Emmanuela Guiberta še nisem slišal, dokler se ni kot najvišji (pa tudi edini, heh) gost pojavil na lanski Tinti, našem enem in edinem stripovskem festivalu. Njegovo ime sem sprva celo izgovarjal kot »Žiber«, pač po analogiji s priimkom svojega omiljenega striparja Jeana Girauda (Žiroja), dokler me neka dobra duša ni poučila, da se g v francoščini, če mu sledi u, izgovori g, torej Giber.

Na srečo sem to izvedel, še preden sem ga prvič videl v živo, ko sem na Tinti končal svojo izmeno podrisovanja stripov za obiskovalce. Poleg mene se je pojavil neznan moški v zrelih letih. Zabodeno sem ga pogledal in si mislil, kdo hudiča je tale, saj vendar poznam vse striparje od blizu in daleč. Kot bi mi prebral misli, mi je ponudil roko in preprosto rekel: »Emmanuel.« »O, m’sje Giber,« sem šinil pokonci, »me veseli, da sem vas spoznal.« Kmalu sva se zapletla v pogovor, ki pa ni trajal dolgo, saj se je pred njim v hipu naredila dolga vrsta fenov, ki so s sveže natisnjenimi albumi Alanove vojne (v brezhibnem in navdahnjenem prevodu Maje Meh) čakali na podpis in risbico.

Guibert (1964) je debitiral leta 1992 s stripom Brune o vzponu nacizma v tridesetih letih v Nemčiji. Je scenarist prisrčnih otroških stripov Ariol (pri založbi VigeVageKnjige je izšlo že sedem knjižic) in Sardine v vesolju, ki v izvirniku šteje 12 knjig, pri nas je izšla prva (Stripolis). Leta 2011 je pri hrvaški Fibri izšel Fotograf, za katerega je prispeval scenarij in risbo, govori pa o vojni med Sovjetsko zvezo in mudžahidi v Afganistanu v osemdesetih letih. V devetdesetih letih je delil atelje s predstavniki novega francoskega vala, z Lewisom Trondheimom (Graščina), Riadom Sattoufom (Arabec prihodnosti), Joannom Sfarjem (Pascin, Graščina, Merlin) in s Christophom Blainom (Graščina), s katerimi je po lastnih besedah avtorsko zelo napredoval in se razvil. Poleg tega je med sodelovanjem z njimi ustvarjanje stripov začel jemati kot igro in zabavo, ne več kot muko in tlako. Za svoje delo je prejel kup nagrad, med njimi je najuglednejša velika nagrada (Grand Prix) za življenjsko delo, ki jo je leta 2020 prejel na stripovskem festivalu v Angoulemu.

Strip spremlja 20-letnega vojaka, ki nikogar ne ustreli. Ko prvič vidi človeka umreti, je pretresen in misel na nesrečnega mladeniča ga preganja še 60 let pozneje.

V svoji prvi knjigi Mike je opisal prijateljstvo z ameriškim arhitektom slovenskega rodu Michaelom Plautzem (Plavcem?), ki je zbolel za rakom in leta 2012 umrl. Plautz si je na smrtni postelji zaželel, da bi še enkrat skupaj risala. In res, Guibert je iz Pariza prispel v Minneapolis in s prijateljem sta še zadnjič risala. Tri dni za tem, ko je Guibert odpotoval, je Plautz umrl. Knjiga je posvetilo prijateljstvu in meditacija o risanju, paradoksalno, brez ene same ilustracije.

Guibert se je obotavljal, ali bi v času korone prišel na Tinto, nazadnje se je le odločil za pot v čudno slovansko deželo, tudi zato, da bi videl Mikovo pradomovino in se srečal z njegovimi sorodniki, ki so 8. oktobra prišli na odprtje njegove razstave v ljubljanski galeriji Equrna. Na tej razstavi, ki se je medtem že končala, smo videli marsikateri original iz njegovega opusa, ne pa tudi tabel iz Alanove vojne, saj jih Guibert ne da iz rok. Nikomur, ne samo nam. Škoda. Na razstavi smo videli tudi tridimenzionalno upodobitev naslovnice stripa Alanova vojna, skulpturo kiparja Denisa Dražetića, in kipec Alanovo otroštvo Sibile Leskovec. Menda je bil Guibert navdušen in skulpturi bosta potovali na njegovo razstavo v Francijo.

Guibert je risarski kameleon, kot naš Tomaž Lavrič. Stalno spreminja slog, od hiperrealizma, prek klasične stripovske risbe do ligne claire (čiste linije, brez senčenja) ali pa riše ekspresivne nočne krokije mesta, zgradb, ulic ali spečih potnikov na podzemni železnici. Za Alanovo vojno si je izbral prav posebno tehniko, nekakšno lavirano risbo (heh, spet Lavrič), pri kateri s posebno pripravo na papir nanese vodno risbo, vanjo kapne črn tuš in v hipu se prikaže osupljiva risba. Kako je z vodo na belem papirju ohranil natančnost in kakovost risbe, ostaja skrivnost. Tvegana odločitev se je izkazala za zadetek ... eee, kapljico v črno: Alanova vojna je vizualno fascinantno narisan strip, poln brezhibno zrisanih dokumentarnih detajlov, kot so vojna tehnika, oprema, uniforme (hej, zadel je celo gube na ameriških uniformah), zastrašujoče avtentični prizori z nemškega ali češkega podeželja, ljudje, ki so kot živi, vzeti s starih fotografij, in čarobni trenutki vizualne poezije, ki se nam utrnejo le nekajkrat v življenju. Stilizirana, rahla, a odločna risba z močnimi, debelimi linijami kaže odločnost in subtilnost. Virtuozni strip, ki ga je užitek gledati in prebirati.

Njegovi zametki segajo v leto 1994, ko je takrat 30-letni Guibert na nekem francoskem otoku za pot vprašal 69-letnega veterana druge svetovne vojne, Alana Ingrama Copa, ki je živel tam. Razvil se je pogovor, iz pogovora prijateljstvo. Veliko sta se pogovarjala, Cope je bil dober pripovedovalec, Guibert dober poslušalec. Kmalu je izrazil željo, da bi po Alanovih vojnih prigodah narisal strip. Za ustvarjanje sta imela le pet let časa, a sta jih koristno uporabila. Guiberta sta presunila Copov neverjetni spomin za najmanjše podrobnosti in njegova sposobnost pripovedovanja. Leta 1999 je Cope zbolel in umrl. Ni doživel izida prvega od treh delov Alanove vojne leto pozneje.

Stripovski projekt spremlja 18-letnega Alana Copa, ki ga vpokličejo v vojsko. Po urjenju je 19. februarja 1945, ravno na svoj 20. rojstni dan, pristal v razrušeni francoski luki Le Havre. Cope ni bil junak, ki bi z mašinco in bombami žgal po Švabih, v Evropo je prišel prepozno, da bi sodeloval v bojih. Njegova enota je imela nalogo prodreti čim globlje v Vzhodno Evropo in pred prihodom sovjetske vojske zasesti čim več ozemlja. A glavnina ji ni sledila, zato se je morala umakniti. Na poti nazaj se je srečevala s prodirajočimi Rusi in umikajočimi se Nemci. Brez sovražnih aktivnosti. Alanova vojna je polna malih zgodb iz vojaškega življenja, preprostih, nepomembnih dogodkov na zunanjem robu vojne, brez velikih bitk, epskih junaštev, dramatičnega dogajanja ali velikih sporočil. Predvsem pa gre za portret človeka, ki bi v ZDA živel povsem vsakdanje življenje, zaradi vojne pa je doživel stvari, ki jih sicer nikoli ne bi; veliko je potoval, spoznal je zanimive ljudi, odkrival klasično glasbo, doživljal čar malih podeželskih krajev ter lepoto narave. In žensk. Vojna mu je spremenila življenje. Po njej je ostal v Evropi in razen enega obiska se ni nikoli več vrnil v ZDA. Leta so minevala, na stara leta je obnovil stike z nekaterimi soborci iz vojske in ljudmi, ki jih je spoznal, ko je bil mladenič. Ko je dozorel, je premleval nekatere dogodke iz svojega življenja in jih na novo ovrednotil, postal je bolj kritičen, še posebej do cerkve in vere.

Alanova vojna ni naročen strip in Guibert ni ghost writer. Projekt je nastal iz notranje potrebe, prijateljstva, iz Guibertove sposobnosti prepoznavanja velike zgodbe v malih usodah, in to se stripu še kako pozna. Guibert je nezmotljivo detektiral stripogeničnost Alanove osebnosti, njegovo enostavnost, inteligenco, človeško toplino in humanizem. In to mojstrsko prelil v strip. Vojak Alan Cope nikogar ne ustreli, se z nikomer ne stepe, največ, kar zmore, je, da mu gre kakšen sovojak malce na živce. A niti tega ne pokaže. Tudi Nemcev ne sovraži, jih ne ocenjuje, z nekaterimi se celo spoprijatelji.

Najbolj pretresljiv dogodek, ki mu je bil priča, je bila smrt rosno mladega nemškega vojaka, ki ga je povozil nemški tank. Mladenič je bil tako osupel, da vidi Američane, da se je ustavil, tank za njim pa je zapeljal čezenj. To je bilo prvič, da je Cope videl nekoga umreti, in misel na nesrečnega mladeniča ga je preganjala še 60 let pozneje. Zanimivo je, kako je Guibert rešil ta prizor: drugače kot v filmu Koža (La pelle, 1981) Liliane Cavani, kjer je smrt italijanskega civilista, ki v želji, da bi ujel čokolado, pade pod tankovske gosenice, prikazana v vsej svoji brutalnosti, Guibert noče eksploatirati nasilja, da bi šokiral gledalca. Mladi Nemec preprosto omahne pod tank, brez krvi, brez cefranja človeškega telesa. Guibert zna doseči občutek groze in tragedije tudi brez tega.

Alanova vojna vsebuje tisto skrivnostno pripovedno snov, ki jo premorejo le najboljši. Bralca posrka v Alanov svet, čeravno se v njem ne dogaja nič posebnega, dramatičnega ali izjemnega. A začutimo pristnost in verodostojnost pogleda na vojno, kakršnega še nismo skusili. Branje je močna in čustvena izkušnja, ki se izteče v ganljiv konec. Guibert doseže maksimalen učinek z minimalnimi sredstvi. Na daleč se ogiba pretencioznosti in sentimentalnosti, ne manipulira z bralcem, da bi iz njega izmolzel čustva. V sliki in besedi ostaja preprost, skromen in prizemljen. In prijazen, heh. Iz zadržanosti, tišine in beline je vzniknil lep cvet, kaj cvet, prava pravcata sekvoja.

To mu verjetno ne bi uspelo, če bi bil tak kot umetniki z začetka tega sestavka. Egoistične in egocentrične riti se ne znajo poglobiti v drugega, Guibert pa je sebe postavil v drugi plan in spregovoril o prijatelju. Ravno zato je tako prepričljiv. In tudi zato smo ostali na Tinti očarani nad njim vsi, ki smo ga spoznali. Za Alanovo vojno lahko mirno trdim, da je delo dobrega, razmišljujočega in humanega človeka, pa tudi pomembnega ustvarjalca. Kar je vsekakor dobrodošla osvežitev v teh sovražnih, egoističnih in pokvarjenih časih.

Strip:
Emmanuel Guibert: Alanova vojna
Založba: Stripolis, 2021
Cena: 28 €