Moč slabega

Janko Lorenci

1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Kolumna

Živo se spominjam, s kakšnim nelagodjem sem se jeseni 2006 po dolgem dopustu vrnil v Slovenijo. Vzrok za nelagodje je bil Janša na čelu vlade. Že takrat je bilo očitno, da zaradi njega živimo v slabši državi, kot bi lahko.

Seveda k temu prispevajo tudi klavrno globalno stanje demokracije in kapitalizma, vsa naša politika in naše prevladujoče nezahtevne, ravnodušne elite, od medijskih do gospodarskih. A najbolj kriv je vendarle janšizem in njegovo poosebljenje, Janez Janša.

Opisuje ga lastna govorica, najbolj pa seveda dejanja.

Giblje se v polkriminalnih vodah. Glede Patrie ga je rešilo ustavno sodišče, ne sprejema neprijetne pošte, ne plačuje prispevka za RTV, sumljivo posluje z gotovino in zemljišči, je središče razpredenega klientelizma … Nepošteni politiki širijo nepoštenost.

Je ponaredek patriota. Patriotu je nekaj do domovine, zanjo kaj naredi ali ji vsaj zavestno ne škodi. Nič od tega ne velja za Janšo.

Je naš Orbán v nastajanju. Prepovedati je skušal polovico opozicije, uničuje RTV, si podreja policijo, peha Slovenijo k višegrajcem, bratom avtokratom. Je vzorčen avtokrat, in to neprosvetljen.

Jemlje revnim in daje bogatim. Nekoč je predlagal enotno davčno stopnjo za bogate in revne, zdaj z zniževanjem davkov in klientelizmom siromaši javne službe in znova preliva denar k najpremožnejšim. Hkrati nas hudo zadolžuje, s sposojenim denarjem podkupuje posamične skupine ali ga porablja za ceste, krožišča in orožje – same neproduktivne reči. To zapravljanje bodo že v prihodnjem mandatu plačali mali ljudje.

Izrabil in zlorabil je obe veliki krizi tega mandata – pandemijo in ukrajinsko vojno. V senci epidemije je vladal z odloki, dušil proteste, polnil zakone s podtaknjenci in se loteval korone tako, da je zapravil veliko življenj. V ukrajinski krizi, ki ogroža ves svet z nami vred, hujska k zaostrovanju vojne in se dela borca za svobodo. Takim tipom vojne napetosti in katastrofe vseh vrst ustrezajo, saj v njih laže skrijejo lastno agresivnost in anomalije.

Janša je najbrž najvplivnejši politik v zgodovini samostojne Slovenije. A ta vpliv je slab. Če odmislimo politične in ideološke oznake (skrajni desničar, neoliberalec, avtokrat), ostane pred nami zgolj človek: zloben, maščevalen, ciničen, egomanski, makiavelističen, bitje, ki ga zares zanima le utrjevanje osebne moči in ki se, polno samoveličja, ima za ne dovolj poplačanega nadosamosvojitelja. Janša je sposoben, a slab, pokvarjen človek. Za slabe ljudi je bolje, da so nesposobni in tako manj škodljivi. Slab človek ne more delati dobre politike, lahko jo kvečjemu hlini. Moč, združena s tako naravo, je nevarna.

Janša je močan prek SDS, svojega poslušnega orodja, ukrojenega zvesto po njem. SDS je močna, trajno zasidrana in vplivna tudi v opoziciji. A to je moč brez vizije, parazit, ki status quo (so)proizvaja, ga zajeda in še slabša. Vsakič, ko je na oblasti, zavzame in obdrži nekaj položajev in razseje svoje kadre, miselnost in modus operandi. To traja že 20 let.

Sedanji mandat natančno napoveduje, kakšen bo naslednji, če Janša ostane na oblasti. Vsa oblastna energija bo usmerjena v zavzemanje vzvodov moči in vpliva, v nastavljanje »naših« na vse mogoče položaje, tudi v vrtce, medije, šole, na sodišča, v gledališča in državna podjetja. Hkrati bo pospešeno tekla dosledna privatizacija, ki bo zdravstvo, nekoliko počasneje pa tudi šolstvo ostro razdelila na kakovostno zasebno za premožne in podhranjeno za preostalo večino. Veliki denarji bodo šli za policijo in vojsko, »našo« seveda. Gospodarstvo ne bo nalašč dušeno, a slab gospodarski razvoj je v družbi, razdejani od janšizma, neizbežen. Enako bo z ekologijo in socialo.

Pri janšizmu nikakor ne gre zgolj za prostaški način vladanja, za govorico strahovanja in sovraštva, za Janševo osebno zlobo, za poplavo laži in sprenevedanja. To je oblast, ki s svojo miselnostjo in ravnanjem ustvarja realnost, v kateri bomo, če bo dobila priložnost za vsaj dva zaporedna mandata, živeli bolj razslojeno, z več telesnimi in duševnimi boleznimi, z več izseljevanja in manj rojstvi, manj varno in bolj negotovo. Velika večina bo slabše živela tudi materialno. Janšizem je recept za mentalno, psihično in materialno obubožanje družbe.

To spoznanje je premalo v javni zavesti.

Pod tretjo Janševo vlado je režim odvrgel maske, ker mu je zmanjkovalo časa za predelavo Slovenije. Mandat je zato deloval kot svarilo, alarm, a zdi se, da res poštene streznitve ni prinesel. Volivci bodo svoje sicer storili – Janšo bodo nagnali z oblasti. Mediji so jim pri tem nekoliko pomagali in po sedanjem pogromu bo najbrž tudi javna TV, potem ko se bo znebila vsiljenega vodstva in notranjih kolaborantov, do janšizma bolj kritična. Toda tega fenomena se je mogoče trajno znebiti le z drugačnim odnosom do celotnega družbenega razvoja. Tu medijski glavni tok ostaja velik dolžnik, saj je, pa če to prizna ali ne, prežet z neoliberalnimi dogmami. Te neizbežno poglabljajo neenakost, osnovno gibalo družbenih bolezni in rastišče, na katerem uspevajo skrajneži.

Razen Levice je tako bolj ali manj naravnana tudi zmerna politika, prihodnja oblast. Olajšanje po Janševem padcu bo kratko, mandat bo izjemno težaven, vlada si bo morala pridobiti zaupanje in sodelovanje ljudstva – težka naloga v deželi globokega nezaupanja v vse institucije. Zaupanje si lahko pridobi le, če bo izpolnila obljube o močnem javnem zdravstvu, šolstvu, sociali. To pa pomeni, da se bo morala krepko korigirati sama – pozabiti na sveto privatizacijo, deregulacijo, liberalizacijo … Izganjanje janšizma je predvsem spreminjanje sebe.

Brez take preobrazbe se bo Janša vrnil in v tem primeru se bo končalo tudi obdobje, ko sta se skrajno desna in zmerna politika še menjavali na oblasti. Potem tudi novih obrazov ne bo več. Mir bo, a pokopališki