Vizualna umetnica, ki je po New Yorku iskala izgubljene predmete

Po newyorškem Manhattnu se sprehaja dekle z zemljevidom. Nič nenavadnega – na tisoče turistov se vsak dan izgublja na ulicah tega megalomanskega, vrvečega mesta, iščejo poti do znamenitosti, restavracij in trgovin. A ona je tu z malo drugačnim namenom: išče izgubljene predmete. Gre za umetnico Lene Lekše, v New Yorku na umetniški rezidenci. Svoje zanimanje za reči, ki so jih ljudje izgubili na newyorških ulicah, je po vrnitvi domov prelila v razstavo z naslovom Serendipitiously, ki jo je januarja letos gostila galerija P74 v Ljubljani. Prislov »serendipitiously« v angleščini označuje veselje zaradi nepričakovanega naključja. Ko ga je prvič slišala, se ji je zazdelo, da lepo povzame naravo njene newyorške ekspedicije in posledično tudi razstave, še bolj pa je bila navdušena, ko je ugotovila, da izvira iz pravljice Trije princi iz Serendipa, pustolovske detektivke iz 16. stoletja, ki bi jo lahko opisali kot mešanico Sherlocka Holmesa in Indiane Jonesa.

Rezidenco v New Yorku si je prislužila kot nagrajenka skupine OHO – osrednjo domačo nagrado za mlade vizualne umetnice in umetnike je lani, pri le petindvajsetih letih (rojena je leta 1995), dobila za delo Whistling strategies_zoom debate, zvočni posnetek komuniciranja profesionalnih žvižgačev. Delo je bilo nadaljevanje projekta Strategije požvižgavanja, razstavljenega v galeriji Alkatraz na ljubljanski Metelkovi, kjer je predstavila videoinstalacijo na temo žvižganja. Če ob omembi »žvižgačev« najprej pomislite na obveščevalce oziroma razkrivalce (»whistleblowers«), niste edini – a tu je govor o žvižgačih v najpreprostejšem pomenu besede. »Naslov je nalašč dvoumen, a me res fascinira čisto običajno žvižganje,« pravi umetnica. »Žvižganje je nekaj, kar ponavadi počneš spontano, po drugi strani pa ne zna veliko ljudi žvižgati. Nekatera ljudstva se z žvižgi sporazumevajo, poleg tega pa so z njimi povezane tudi vraže, na primer ta, da boš z njim priklical zle duhove, da oživlja mrtve ... ali pa se z žvižganjem povezuje upor proti oblasti.« In res: odločne žvižge s piščalko, ki simulirajo »naravno« žvižganje, je denimo mogoče slišati na ljubljanskih kolesarskih protestih proti aktualni vladi.

Lansko jesen je torej za dva meseca odšla v Veliko jabolko, kjer sta se s fantom Mihaelom Novakom, prav tako vizualnim umetnikom, že mudila pred leti – takrat ju je obisk navdihnil za ustvarjanje zina, ki je bil lani nagrajen na natečaju zinov Dobre Vage in bo letos na ogled v Kinu Šiška. Tudi tokrat sta se na potovanje odpravila skupaj; ona je dobila nastanitev in možnost ustvarjanja v ateljeju v Brooklynu, v prostoru nekdanje cerkve, kar je dalo celotni izkušnji posebno razsežnost, on pa si je moral za ta čas poiskati stanovanje. Pri tem sta si pomagala s Craigslistom, ki je za Američane nekaj podobnega, kar je bil za Slovence včasih Salomonov oglasnik, toda umetnico so bolj kot oglasi za najemniška stanovanja začeli zanimati oglasi iz rubrike »Lost&Found« (Izgubljeno-najdeno). »Sklenila sem, da bom za šalo poskušala poiskati katerega od izgubljenih predmetov. Posebej so mi padli v oči nenavadni, s sentimentalno vrednostjo – nekdo je na primer izgubil palico, ki je bila videti kot drevesna veja, a v resnici je šlo za posebno palico, ki se predaja iz roda v rod. Zdelo se mi je precej bizarno, da imajo ljudje sploh upanje, da bodo v mestu, kot je New York, našli kaj takega,« razlaga. Sama se je kljub temu zabavala, ko je sledila korakom, opisanim v oglasih (ljudje so namreč pogosto podrobno opisovali, na katerih relacijah so izgubili predmete). Eno od plišastih igrač iz oglasov ji je uspelo najti, manj sreče pa je imela s predajo avtomobilskih ključev, na katere je naletela po naključju – na njene oglase za najdeni predmet se ni odzval nihče, so pa zato ključi postali eden izmed artefaktov na njeni razstavi, obiskovalcem pa je bila na voljo tudi pustolovska računalniška igrica, ki se je navezovala na razstavljene predmete in ohlapno temeljila na njenih ekspedicijah.

V ZDA bi se z veseljem še vrnila, saj je med rezidenco stkala nekaj umetniških povezav, a ne nazadnje jih ima tudi drugod po svetu – na primer v Estoniji in na Nizozemskem, kjer je kot študentka kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na izmenjavi v Groningenu preživela eno leto in ugotovila, da ji je najbliže interdisciplinaren umetniški pristop, pa tudi, da jo zelo zanima raziskovanje navad, hobijev in posebnosti večjih skupin ljudi. Zdaj se odpravlja v Beograd, kjer bo s projektom, ki ga je že predstavila na prvi samostojni razstavi v kranjski Layerjevi hiši, Zgodbe z otoka, gostja na skupinski mednarodni razstavi Dobre Vage Off the Hook: Likely to Happen. V projekt je povabila ljudi različnih poklicev in jih prosila, naj pripovedujejo o resničnem dogodku iz lastnega življenja, ki so ga umestili na izmišljen otok. Podoba Otoka se je tako nenehno spreminjala, zgodbe sodelujočih pa so nihale od dokumentarnih do popolnoma fiktivnih.