Deep Water

za

Ni ga več.

Patricia Highsmith si je izmislila najperverznejše sociopate – najprej Charlesa Anthonyja Bruna, ki hoče v Neznancih na vlaku (Strangers on a Train, 1950) z arhitektom, naključnim mimoidočim, izmenjati umora (ti ubij mojega očeta, ki me muči, jaz pa bom tvojo ženo, da se boš lahko poročil z žensko svojih sanj!), potem Toma Ripleyja, ki v Nadarjenem gospodu Ripleyju (The Talented Mr. Ripley, 1955) umori bogataškega sina in prevzame njegovo identiteto, in ko se je že zdelo, da Ripleyjeve perverznosti ni mogoče preseči, je svetu predstavila zakonca Van Allen, Vica in Melindo, protagonista Globokih vod (Deep Water, 1957), ki jih je zdaj ekraniziral Adrian Lyne, režiser Usodne privlačnosti, Devetih tednov in pol, Nespodobnega povabila, Lolite in Nezveste. Kar pa je logično – Globoke vode so namreč vse to. Usodna privlačnost, Devet tednov in pol, Nespodobno povabilo, Lolita in Nezvesta. Vic (Ben Affleck), ki je izpopolnil drone (in jih naredil še preciznejše), in Melinda (Ana de Armas) živita od rente. Uspela sta. Ni jima treba več delati. Njuno življenje so počitnice, razkošne zabave. Popolna idila! Zdaj sta srečna, si mislimo. A spotoma sta se posušila. Vsaj tako kaže – Melinda, atraktivna, seksi, zapeljiva, kruta femme fatale, vedno v črnem, ima namreč mlajšega ljubimca. Vic to ve – in vidi. Malce negoduje, a le z grimasami. Dejansko pa nima nič proti. Ne ponori. Deluje celo apatično, naveličano – kot da se to ne dogaja prvič. Melinda se z ljubimcem, svojo novo igračko (da ne rečem play-boyem), zabava na odprti sceni, dokler ga ne najdejo mrtvega. Nesreča. A si hitro omisli novega ljubimca – spet mlajšega. In spet ga najdejo mrtvega – tokrat v bazenu. Nesreča. Pa dobi novega ljubimca, ki se mu bo prav tako zgodila »nesreča«. Neizbežno.

Melinda se pofuka z mlajšim moškim, da bi lahko pri svojem otopelem možu prebudila željo. Tu vidimo pravi smisel želje – v njej je nekaj morbidnega, destruktivnega, toksičnega, morilskega, pogubnega. Tu vidimo pravi smisel fraze: želim si te lahko prek drugega! Tu vidimo, v kaj se lahko izrodi tisto »normalno« moško obvladovanje žensk, ki ga tako nostalgično objokuje Melinda. In tu vidimo pravi smisel fraze: pojdiva do konca! Ja, Melinda in Vic se gresta spolne igrice, ki se končajo s smrtjo – njega nič ne vzburja bolj od njenega prešuštva, nje pa nič bolj od njegove ljubosumnosti. Zakon je njun snuff. In ja, svoje strašne želje ne moreta obvladovati. A le zakaj bi jo? Očitno se imata za zmagovalca kapitalistične tekme – ekonomsko sta svobodna, tako da izgledata kot utelešenji neoliberalnega sna. Kapital je mrtvo delo. Seks tudi. Tu se pa perverznost še ne konča: njun zakon bi že zdavnaj razpadel (uboga hčerkica!), če ga ne bi skupaj držala prav ta sociopatska vez. Globoke vode ubijajo več muh na en mah, saj izgledajo kot parodija tinderizacije seksa, nevrotičnosti sodobnih zmenkarij, seksualne konsenzualnosti med partnerjema (vse je dovoljeno, če je konsenzualno), »pozitivne« pornifikacije ter politik, ideologij, prizadevanj, kodeksov, svetovalnic in terapij, ki hočejo rešiti zakon (med moškim in žensko). (Hulu)