France

zadržan +

Semenj ničevosti.

Francoski predsednik Emmanuel Macron ima tiskovno konferenco, na kateri je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja – logično, prvo vprašanje mu zastavi France de Meurs (Léa Seydoux), najslovitejša francoska novinarka, medijska atrakcija št. 1, bogata in prazna, puhla in domišljava, mati in žena, ljubica Francije. Ko poroča iz afriških vojn, je to njen film: ona je zvezda, ostali – domačini, žrtve vojne – so le statisti. Podobno je, ko poroča s čolnov, s katerimi se skušajo begunci čez Sredozemlje prebiti v Evropo – vedno jih zna zrežirati tako, da izgledajo kot specialni efekti. Vojne, begunske krize in druge tragedije – celo minorna prometna nesreča, ki jo zagreši – so le priložnost za njen ekshibicionizem, za njen patos, za njeno melodramo, za njene emocionalne manipulacije, za njeno katarzično monetiziranje situacije, za njene solze, ki so tako lažne kot solze Williama Hurta v Brooksovi klasiki TV dnevnik (1987).

Njene novice so vedno malce sfejkane. Svet je njen oder. Nobena fikcija ne gre v nič. Moralne dileme pa so že davno odpadle. France je obešenjaška, groteskna parodija medijskega senzacionalizma, tabloidne obsedenosti z novičarstvom, parfumske politične korektnosti in permanentnega telegeničnega uprizarjanja groze, toda Bruno Dumont, nekdanji »transcendentalist« (Jezusovo življenje, Človeštvo ipd.), ne odkrije česa novega, temveč celo spregleda, da je ljudstvo tako otopelo in tako cinično, da se zgane in angažira le, če mu mediji novice – vojne, tragedije – sfrizirajo, zrežirajo, napihnejo, sfejkajo. Ko France nekdo vpraša, če je levičarka ali desničarka, odvrne: »Mar ni vseeno?« Saj. »France za predsednico!« (Kinodvor & VOD)