Dragan Petrovec: Stopinje upora: časopisni eseji 2015–21

+ + + + +

Vpogled, upor, pogum

Penolog Dragan Petrovec (roj. 1952) je med drugim tudi pripovednik in avtor nekaj strokovno-publicističnih del. Kot marsikdo danes je spoznal, da je medtem nekdo odnesel šalo. Kot kolumnist časnika Dnevnik je na podlagi bogatih izkušenj iz penologije, prava, podprt s tehtnim premislekom o etičnih zagatah in zastavku za spremembe, potrdil, da je kolumna pogosto res (mali) esej. Komentarji z zgodbo prehajajo od izkustvene ravni k splošnosti, raba literarnih sredstev in osebnih osvetlitev ter menjava pripovednih perspektiv sta tako pogosti in izraziti, da dosegata učinke mimo zahtev za etični angažma. To je mogoče samo pri avtorjih, ki jemljejo pisanje do konca osebno in zavzeto.

Zbirka kolumn Stopinje upora: časopisni eseji 2015–21 se začne z uvodno besedo ali prvo stopinjo in tam Petrovec pojasni, kaj in kako, pa tudi (proti) komu: neposredno primerja povojne poboje in izbris, opozarja, da je samostojnost dežele legitimna ravno zaradi tistih redkih, ki so bili na referendumu proti, saj je ta različnost temelj demokratičnosti, in zraven neženirano doda, da za tiste, »ki so bili pripravljeni pogubiti državo, bodisi leta 1991 bodisi kasneje s pripravljanjem državnega udara, /…/ za takšne ni ne prava ne moralnih norm in se jih moramo bati«. Vendar potem pri razkrivanju anomalij, naj gre za trditve posameznikov, skupin, ni prav nič splašen, ne boji se ne zase in še manj je zadržan pri imenovanju z imeni, kadar za njimi stoji družbena funkcija ali moč in vpliv na življenje drugih.

Petrovec je strokovnjak na svojem področju, pozna primere in podatke, dokazuje negativno selekcijo v slovenskem parlamentu z dejstvom, da je kaznovanost poslancev štirikrat večja od povprečja. S primeri iz kaznovalne politike dokazuje, kako so se kazni postopno zaostrovale, čeprav za to ne vidi razumnega vzroka, poleg tega je prepričan, da mora peščica varovati množico – ki so jo nahujskali mediji – pred njenimi pogosto uničevalnimi in maščevalnimi strastmi, te potem prikaže s poskusi, ko so dali ljudem moč – in jih je v hipu, v nekaj dneh skvarila.

V pisanju kaže močno socialno noto, premišlja, ali je država, v kateri je revnih 300 tisoč ljudi, v kateri politične točke prinašajo ščuvanje in na izbrane tarče usmerjene elektronske bevskarije ter kjer iz steklenice uhajajo potlačeni duhovi mračne preteklosti, lahko demokratična. Poziva, naj na to odgovori vsak sam, tudi z uporom, ki je državotvorno dejanje, kadar je potrebno in je v okviru zakona.

Kolumne niso nanizane kronološko, zbrane so okoli sedmih tematskih sklopov, ki so slogovno in tematsko zaokroženi in ki jim, čeprav je od nastanka nekaterih minilo že kar nekaj let, čas vedno znova pritrjuje. To pomeni, da sprememb, ki jih priklicujejo, še ni bilo.