Roger Scruton: Moderna kultura 

+ + + +

Angleški filozof konservativnih in tradicionalističnih idej Roger Scruton (1944– 2020) o visoki kulturi vs. mladostniški kulturi.

Avtor je seveda zgrožen nad sodobno umetnostjo nasploh, ki skozi industrijo produkcije prinaša neskončno mnoštvo arta, ob katerem se človek spontano vpraša, ali ni to samo še umetelno štancanje domislic, daleč od korpusa velikih umetnin. Čeravno tradicionalist, rad poseže po provokativnih primerjavah: med pornografsko sliko, ki deluje na ravni fantazije, in Tizianovo Venero, ki sega v imaginacijo. Toda to počne na ravni dokse, ne da bi iskal razlike med percepcijo ženske, ponujene prek pornografskih podob, in misterioznim pogledom božanske Venere, ki leži gola, ne da bi spodbujala slo po telesu, ampak napeljuje na razmišljanje, kakšna je kot ženska. Ker torej piše monolog, si zapira vrata do bralcev, ki niso njegovi adepti. Kljub temu prinaša relevantna vprašanja, denimo o refleksu mladostniške kulture, ki vsako kritiko na svoj račun pospremi s porogom ali ogorčenjem. In jo kajpak s tem postavi kot novo obliko državno subvencionirane elite. Ko se ustavi pri grafitih, jih definira kot nižjo obliko umetnosti, saj delujejo na ravni črke, ko se postavljajo proti svetu pisave. Jasno, da bo zagovornik kanona velikih literarnih del in ne protikulture, ki se ponaša z destrukcijo. A spet ostaja pri načelnem, ne da bi to izpeljal kot case study.

Pred leti je zaslovel artist, ki je zapisan v umetnost, ker je palače prekrival z megapregrinjalom, vse drugače kot Malevič, ki je narisal beli kvadrat na belem kvadratu, a pred tem naslikal plejado suprematističnih podob, ki jih je prignal do absurda. No, tega pri Scrutonu ni najti. Pač, pregnano zapiše, da so privrženci popa oropani daru pesmi!? Ja, skoraj nemogoče je, da bi sami prepevali pop pesmi brez instrumentalne spremljave. A s tem konča, ne da bi stopil na pot sociologije glasbe.