Charli XCX: CRASH

+ +

Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe.

Avtorica je skoraj popolnoma obrzdala eksperimentalne težnje in posnela ploščo, ki se prilagaja standardom industrije: posnela je, kot pravi sama, »ploščo za založbo velikanko«. Zdi se, kot bi pri tem s kirurško natančnostjo oponašala generične radijske šlagerje, kakršni zadnje desetletje odmevajo v etru najpomembnejših komercialnih postaj. Gre morda za ironično refleksijo blockbuster popa? Je CRASH pravzaprav konceptualna plošča, ki cinično karikira regresivne prvine sodobne pop krajine? Ne glede na avtoričin namen je poslušanje albuma precej mučno: večina skladb se zlije v sivo povprečje sodobnega radijskega popa, saj so tako standardizirane, da postanejo skoraj anonimne, brez pravih avtorskih značilnosti – kot bi bile maslo kakšnega industrijskega ghostwriterja, kakršen je denimo švedski velikan Max Martin.

Zdi se tudi, da ji je načrtna komercializacija nekoliko spodletela: njena drznejša, bolj avanturistična dela se – vsaj za zdaj – lahko pobahajo s precej več pretoki kot novi komadi, ki naj bi bili prikrojeni množicam. Prav tako se je trudila posneti zbirko nalezljivo spevnih pop himn, a večina albuma – tudi ko ga poslušamo večkrat zapored – precej hitro utone v pozabo.

V tem kontekstu je na albumu sicer nekaj izjem, denimo disko hitič Lightning, ki zveni kot hommage new wave očakom iz skupine New Order, začinjen s pestro paleto divjih efektov, semplov in hyperpopovskih manipulacij pevkinega glasu, pa tudi singel Beg For You, na katerem se Charli skupaj z Rino Sawayamo, zvezdnico japonskega rodu, klanja zapuščini britanske garage muzike. A čeprav takšni trenutki na plošči CRASH izstopajo kot vrhunci, v kontekstu pevkinega opusa niso nič posebnega. Pri vsem skupaj je najbolj boleče to, da se avtoričini feni dobro zavedamo njenega potenciala, vendar ta na novi plošči še zdaleč ni izkoriščen.