»Ženske lahko državo drugače vodijo tudi zaradi bolj pomirjujoče komunikacije, znajo pridobiti zaupanje ljudi in so empatične«

Če se tik pred zdajci na političnem prizorišču ne bi pojavilo gibanje Roberta Goloba, bi bila Tanja Fajon najresnejša pretendentka za premierski položaj. Tako so vsaj kazale javnomnenjske raziskave še pred nekaj meseci. Njena razlaga, zakaj Socialni demokrati niso več najmočnejša opozicijska stranka, je umestna: kadar stranke na levici izgubijo zaupanje svojih kritičnih podpornikov, je pot nazaj zelo težka, trnova in počasna. Zdi se, da slovenski volivci tudi na prihajajočih volitvah grehov ne bodo odpustili, Fajonova pa trdi, da bi bilo prav to ključno za normalizacijo političnega prostora.

Ob predstavitvi kandidatov SD ste dejali, da ima stranka žensko energijo. Kaj je to ženska energija? 

V SD smo pri deležu ženskih poslanskih kandidatk v primerjavi z ostalimi strankami najboljši. In zato smo tudi drugačni od njih. Omenjene ženske energije v slovenski politiki in na vodilnih položajih v gospodarstvu primanjkuje, kar je morda ena naših spregledanih velikih težav. Samo pomislite, v času epidemije so ženske voditeljice po svetu razmere veliko bolje obvladovale kot države, ki so jih vodili moški. Govorim o skandinavskih državah, o Novi Zelandiji in tudi o Nemčiji, ki je s kanclerko epidemijo sijajno obvladovala. Ženske lahko državo drugače vodijo tudi zaradi bolj pomirjujoče komunikacije, znajo pridobiti zaupanje ljudi in so empatične – vse, kar je v današnjem času ključnega pomena. Enakost med spoloma je veliko pomembnejša, kot si mislimo. Verjetno pa je tudi jasno, da gredo ženske voditeljice bistveno kasneje v oborožene konflikte ali pa v vojno kot moški. Skratka, prispevajo h kulturi dialoga, česar pri nas zelo primanjkuje. Sicer pa nam ne manjka le ženske energije, manjka nam tudi mladostne energije.

Je zdaj ta vam nasprotna moška energija, konkurenca, Robert Golob? 

Prihod Roberta Goloba na politično sceno nam daje le še več motivacije, da se še bolj dokažemo.

Še pred meseci ste znotraj koalicije KUL vi imeli največjo javnomnenjsko podporo. Zakaj ste v SD boljši od njegovega gibanja, zakaj bi morali volivci glasovati za vas?

Težko nas je primerjati z njegovim gibanjem. Bistveno težje je danes voditi veliko politično stranko, še težje je voditi veliko stranko, ki ima široko in razgibano mrežo, in stranko, ki ima neko preteklost, ki nosi nahrbtnik, ki ni nujno lahek. Ko sem stranko prevzela, sem jo začela spreminjati, ker jo želim prenoviti, ker želim delati drugače. Stranko smo pomladili, k nam so prišli novi obrazi, ampak naša dodana vrednost, ob celotni strukturi, ki jo imamo, in na podlagi lekcij iz preteklosti, ki smo jih tudi dobili, pa je, da danes bistveno bolje vemo, kaj nas čaka. Sama zadnjih 12 let delam v politiki, in to evropski politiki, ki je zelo široko področje. Imamo ogromno izkušenj, sodelujemo z zelo širokim občinstvom.

Ampak vseeno, sem vam to ne zdi krivično, ko skorajda od nikoder pride novinec in vam pobere smetano? 

Seveda se vprašaš: Smo etablirana stranka, imamo ekipo, imamo načrte, mesece smo pripravljali svoj program, zakaj dajo potem ljudje prednost nekomu, ki je dejansko neznanka? Se sprašujemo, ampak težko rečemo, da ob tem čutimo krivico.

V času epidemije so ženske voditeljice po svetu veliko bolje obvladovale razmere kot države, ki so jih vodili moški. Govorim o skandinavskih državah, o Novi Zelandiji in tudi o Nemčiji, ki je s kanclerko epidemijo sijajno obvladovala.

Zakaj pa ne?

Ker je tokratni uspeh Goloba le še en znak, da obstaja v Sloveniji zelo nizko zaupanje v politiko. Golob, kot nov akter, ki sicer ni povsem nov obraz, je sedaj potegnil za seboj veliko število ljudi zaradi tega nezaupanja v politiko. Mnogi imajo občutek, da prihaja od zunaj, da ni politik. Ampak ko bo postal politik, se mu bo zgodila podobna krivica, kot pravite, ki se je zdaj nam. Tega fenomena zato ne občutimo kot krivice, ker vemo, da Goloba vse to še čaka in da njegovo gibanje ni takšna rešitev, kot se zdi. Bolj kot s tem se ubadam z vprašanjem, kako ljudem povrniti zaupanje v politične stranke, kako jih prepričati, da številni politiki iskreno delamo za njih.

Vas tudi skrbi, da bo njegovo gibanje ali stranka v prihodnosti element nestabilnosti, da se bo torej ponovila zgodba, kot smo jo že videli pri SMC? 

Seveda bi se želela z Golobom in njegovimi ključnimi kadri bolje spoznati, morda iti skozi neki proces. S štirimi strankami v opoziciji KUL, vsaj z njihovimi predsedniki in s koordinatorjem, se redno srečujemo. Vzpostavili smo dobro sodelovanje in zaupanje in smo zdaj kljub mnogim izzivom tesno povezani. To mi vliva upanje in optimizem. Stranke KUL so moja prva izbira. Golob pa je, vsaj sodeč po izjavah in dejanjih, tudi naš naravni zaveznik. Vidim, da bi lahko dobro sodelovali. Je pa Slovenija tudi majhen prostor, veliko je prelivanja in prepletanja interesov. Stranke, ki se nam neprestano pojavljajo na liberalnem polu in želijo konsolidirati to razbito sredino, imajo v ozadju podobne akterje in silnice. Zaradi tega to tudi niso novi obrazi. Mnogi, ki danes sodelujejo v Gibanju Svoboda, so bili v preteklosti celo naši člani. Golob torej je neznanka, hkrati pa tudi ni.

V SD ste se že dlje časa pripravljali na te volitve. Kampanjo ste zasnovali tudi okoli projekta Tanja Fajon osebno. Ali zato, ker politika danes vse bolj sloni na osebnostih kot na programih? 

No, šli smo v obe smeri. V javnosti sicer vlada prepričanje, da so osebnosti tiste, ki vlečejo voz, a to seveda ni niti približno dovolj. Imeti moraš tudi ideje o tem, kaj početi, kako upravljati državo, kaj storiti. Zato smo vzporedno z grajenjem moje prepoznavnosti dlje časa s strokovnimi ekipami pripravljali tudi vsebino. To je naš načrt na 240 straneh, kjer govorimo o reformah, ki jih predlagamo v naslednjih desetih letih. Seveda sem na površini jaz obraz stranke, a to ni projekt enega človeka. Konec koncev pa smo v naši stranki v zadnjih letih zamenjali sedem predsednikov, SDS pa ima na čelu 29 let enega samega. Pri nas se torej zavedamo, da nismo nezamenljivi.

Povejte vseeno kaj o sebi. Zakaj ste iz novinarstva šli v politiko, da ste motoristka, da se radi potapljate? Kako bi se predstavili? 

To pomeni, da sem pogumna in vztrajna. Življenje se mi je postavilo na glavo, ko sem pred več kot dvajsetimi leti izvedela, da imam krvnega raka. Predvsem ta dogodek me je spremenil. Želim se dokazati, kar pa izvira iz tega, da sem premagala ali da premagujem neki večji strah. Morda se vsak odzove drugače, a ko sem bila bolna in se mi je začelo odštevanje, sem se začela boriti.

Kaj so vam takrat dejali zdravniki? 

Pred dobrimi dvajsetimi leti so mi dejali, da imam še okoli sedem let življenja. Edina moja možnost je tedaj bila presaditev kostnega mozga, a darovalca ni bilo mogoče najti. Dobivala sem zelo močna zdravila, ki so imela ogromno stranskih učinkov. Tedaj je v meni zrasla nekakšna želja po življenju, ki mi daje ogromno energije. Po takšnih izkušnjah začneš svet okoli sebe dojemati drugače. Zato me danes ni strah, da bom v politiki poražena. Ne čutim se prizadeta, če me kdo želi užaliti, če me nizkotno napada, ker mi je veliko več vredno, da se potopim v vodi. Uživam v podvodnem fotografiranju, obožujem šport.

Zaradi svoje bolezni morate redno obiskovati zdravnike. Kako s tega vidika gledate na naš zdravstveni sistem in predvsem, kako nanj gledate, če ga primerjate z belgijskim? 

Belgijski sistem sem spoznala v času, ko sem zaradi menjave zdravil morala skoraj vsak dan hoditi na kontrolo krvi, sicer pa veliko pogosteje obiskujem slovenske zdravnike – redno namreč dobivam biološka zdravila, ki so me rešila. Če ne bi imeli javnega zdravstvenega sistema, ne vem, ali bi bila danes še na tem svetu. Moja zdravila in zdravljenje so zelo draga. Zdravniki na hematološkem oddelku v Sloveniji so primerljivi z vrhom svetovne stroke na tem področju. Tega ne rečem le kot pacientka. Kasneje sem namreč tudi znotraj parlamenta EU delala na tem področju.

Golob, kot nov akter, ki sicer ni povsem nov obraz, je sedaj potegnil za seboj veliko število ljudi zaradi tega nezaupanja v politiko. Mnogi imajo občutek, da prihaja od zunaj, da ni politik.

Kako pa je bilo v Belgiji? 

Edina razlika med belgijskim in slovenskim sistemom je bila ta, da je v Belgiji zdravnik res imel čas. Že ko sem prišla na prvi pregled, je osebno prišel k meni v čakalnico, mi dal roko in potem svojo mobilno številko. To je bilo pred 15 leti. V Belgiji sem imela do njega ves čas dostop, in to na človeški in osebni ravni. Pri nas je bilo drugače. Slovenski zdravnik ima na hematologiji kak dan tudi do 60 pacientov v čakalnici, zaradi česar tukaj toplega odnosa niti ne pričakujem. Razlogov za to je veliko, glavni med njimi pa je, da v javni zdravstveni sistem dajemo premalo denarja. Zdaj smo pri osmih odstotkih BDP, povprečje v EU pa je 12. Med epidemijo smo diagnostiko resnih bolezni še zmanjšali in še dodatno omejili dostope do družinskih zdravnikov, posledično se nam razrašča zasebno zdravstvo, ki si ga lahko privoščijo le izbranci.

V Gibanju Svoboda ne nasprotujejo podeljevanju zdravstvenih koncesij, kjer so recimo daljše čakalne dobe, niso pa niti za ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Se boste tukaj našli? 

Predvsem me veseli, da so v Gibanju Svoboda zdravstvo postavili za eno od prednostnih nalog, še nedavno so bile namreč njihove prioritete malce drugače razvrščene. Sicer pa je njihov program na področju zdravstva podoben našemu. V koaliciji KUL smo v zadnjem obdobju delali tudi na skupnih programskih točkah na področju zdravstva. Strinjamo se, da je treba dopolnilno zavarovanje ukiniti, denar, ki se zdaj nabira v zasebnih zdravstvenih zavarovalnicah, pa prenesti v javno zdravstvo. Dvomim, da se pri tem ne bomo našli z Golobom.

Drug tak vaš konkurent je Levica. V kateri točki se z Levico ne strinjate? 

V dvanajstih letih dela v parlamentu EU sem spoznala, da v naši politični skupini najboljše delujemo, ko smo del levosredinskih in zelenih koalicij. Delo je bilo najproduktivnejše, ko smo bili skupaj z levimi liberalci, levico, socialdemokrati, z zelenimi. Takšno ideološko združbo vidim tudi v Sloveniji, zato si iskreno želim sodelovanja z Levico v novi vladi. Zame je to zaveznica, ne vidim je kot hude konkurentke. Vsaka stranka je sicer nekakšna konkurentka, a če najdeš skupne točke, in predvsem če delaš za vsebino, potem je tu veliko sinergije.

Ste pa dejali, da bi morala Levica zaradi Ukrajine revidirati svoja stališča do Nata zaradi napada Rusije. 

Zagovarjam mir. Ponavljam, da se konflikti rešujejo po mirni poti, s pogajanji in brez orožja. Zavedam se tudi, da več orožja nikoli ne pomeni manj vojne, in zastopam stališče, da bi morala Slovenija pri vojni v Ukrajini narediti veliko več na področju humanitarnega odziva. Zakaj v Ukrajino nismo poslali koordinatorja za humanitarno pomoč? Grški zunanji minister je šel tja s humanitarnim konvojem. Se pravi, pravilen je humanitarni pristop in tudi svet brez orožja.

Vendar?

Vendar ta svet ni več takšen. Svet je danes postal nepredvidljiv. Nedavno sem bila v Berlinu, kjer sem poskušala razumeti, zakaj je v Nemčiji, pri socialnih demokratih, prišlo do preobrata. Nemčija gre zdaj v smeri oboroževanja in posodabljanja vojske. Podobno so se odločili tudi skandinavski socialdemokrati. Vsa Evropa se oborožuje in gradi vojaško obrambno industrijo. To mi daje misliti. Si Slovenija lahko privošči, da postane nevtralna? Slovenke in Slovenci smo se na referendumu odločili za vstop v Nato. Imamo dovolj usposobljeno in dobro vojsko? Vre tudi na Zahodnem Balkanu. Ne želim si orožja, a svet je postal nevaren, zaradi česar je čas za nov razmislek. Varnosti ne razumem zgolj v vojaškem pomenu. Okrepiti je treba vlaganja za postavljanje po robu hibridnim grožnjam in za zaščito kritične infrastrukture. Sem tudi za vlaganja v izobraževanje in usposabljanje prebivalstva na področju zaščite in reševanja ter humanitarnih aktivnosti.

EU se je poenotila v primeru napada na Ukrajino. Z izjemo Madžarske. Kaj pa Slovenija, je Slovenija z Janšo del te poenotene EU ali del motnje s svojimi solo akcijami? 

Janševa vlada teh solo akcij vsekakor ne usklajuje ne z EU, ne z Natom in ne z mednarodnimi organizacijami. Predsednik vlade je samovoljno pozval k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino. Takšne poteze so hujskaške in nevarne. V njih ni ničesar produktivnega. Takšne pobude so tudi igranje z našo varnostjo. Enotnost EU pri obsodbi napada na Ukrajino in pri sprejemu sankcij je delovala, slovenske solo akcije, vse do Janševe ideje embarga uvoza energentov iz Rusije, pa so očitno nerealne in namenjene njegovi samopromociji, ne pa reševanju kakršnegakoli problema. Podobno je tudi s pošiljanjem odpravnika poslov v Kijev: ne samo, da ta poteza ni bila mednarodno usklajena, ni bila usklajena niti znotraj Slovenije niti z zunanjim ministrstvom. Sama sem dvakrat pozvala oba naša predsednika, gospoda Pahorja in Janšo, da politični voditelji sedemo za skupno mizo, tudi z gospodarstveniki in s strokovnjaki, ter se dogovorimo za neko strategijo. Na pismo mi nista niti odgovorila.

Omenili ste nemške socialne demokrate, ki so na zadnjih volitvah doživeli velik uspeh. Je nemška SPD na njih zmagala zaradi svojih potez ali zaradi napak nasprotnika, torej krščanskodemokratske CDU, ki za Merklovo ni našla prave zamenjave?

Z nemško SPD tesno sodelujemo in tudi sama imam v vrhu te stranke veliko prijateljev. O njihovem uspehu smo velikokrat govorili. Več razlogov je, zagotovo so njihovi nasprotniki delali napake. Vodja nemških socialdemokratov in sedanji kancler Olaf Scholz pa je bil dober finančni minister, ki je vlival zaupanje – bil je skorajda najboljši naslednik Merklove. Deloval je podobno umirjeno, stabilno in zanesljivo. Obrestovala pa se jim je tudi njihova predvolilna kampanja, v kateri so poudarili nekatere prioritete, ki so jih v CDU spregledali. To so socialna pravičnost, stanovanjska politika, zdravstvo. Tudi mene je fasciniralo, da se lahko ob splošnem padanju zaupanja v politiko neka etablirana politična stranka naenkrat tako dvigne, se vrne na prizorišče v velikem slogu.

Ne čutim se prizadeta, če me kdo želi užaliti, če me nizkotno napada, ker mi je veliko več vredno, da se potopim v vodi. Uživam v podvodnem fotografiranju, obožujem šport.

Potem ko ste vi prevzeli vodenje SD, ste tudi želeli stranko spremeniti ali jo preoblikovati. Kaj ste v zadnjih letih pravzaprav počeli? Vtis je, da želite narediti rez z zamerami iz preteklosti, kot je afera TEŠ, ali s politiko pahorjanstva. 

Nisem še naredila vsega, kar sem želela storiti. Stranko sem bolje organizirala, zamenjala sem strokovne ekipe in uporabila izkušnje iz tujine. Tukaj, v Sloveniji, me velikokrat preseneti, kako neorganizirano in po nekih povezavah delujejo stvari. Nimamo strategij za prihodnost, nimamo ciljev, nimamo programov, pogosto pa v ospredje prihajajo ljudje, katerih cilji so povsem osebne narave. Delajo torej bolj za sebe kot za skupnost. Zadnje mesece se ne želim z nikomer pogovarjati o kadrovanju. Naj se sprva ljudje dokažejo, da so zaupanja vredni. Še vedno spoznavam sodelavce in ugotavljam, za kaj je kdo sposoben in primeren, če so iskreni, pošteni, točni, delovni. Želim si, da bi stranka ponovno dobila zaupanje. Ni pa to lahko, saj ti lahko vsakdo vedno znova očita izgubljene priložnosti in nepravilnosti iz preteklosti.

Kdo so danes trije ključni ljudje, ki jim najbolj zaupate?

Imensko jih ne želim izpostavljati.

Lahko pa jih opišete. Kaj pri njih cenite?

To, da se lahko zanesem nanje. O vsakem veliko slišim, veliko je govoric, a si vedno želim sama ustvariti vtis, za kar pa potrebujem čas. Želim si takšnih ljudi – in mislim, da jih je zmeraj več –, ki mi ne pomagajo zaradi svojih koristi.

Kakšne varovalke boste v morebitni novi vladi že takoj sprejeli, da nikoli več v Sloveniji ne bomo priča režimu janšizma? 

V svoj načrt smo zapisali takojšen sprejem zakona, s katerim bi izničili vse ukrepe, ki jih je sprejela Janševa vlada v obliki podtaknjencev v PKP-zakonih. To bo ena prvih stvari, ki jih bomo naredili. Takoj bomo vložili tudi zakon o RTV Slovenija, takoj bomo razbremenili pritisk na medije, na policijo, ki ni več v službi državljank in državljanov, ampak v službi prijateljev stranke SDS. Razbremenili bomo politični pritisk na vojsko in na neodvisne institucije. Na področju zdravstva pa je treba takoj ukiniti dopolnilno zavarovanje.

Skorajda vse dosedanje vlade so obljubljale takojšnjo spremembo zakona o RTV. Pa do tega ni prišlo. 

RTV-reforma je že pripravljena. Predlagamo takojšnjo spremembo obstoječega RTV-zakona, torej hitro reformo, s katero bomo spremenili sestavo vodstvenih organov televizije in iz nje umaknili politiko, vzporedno s tem pa bi morala stroka pripraviti popolnoma nov RTV-zakon, pa tudi nov medijski zakon. Vsekakor pa je treba z neko pomirjujočo komunikacijo prenehati z žaljenjem in diskreditacijo in javnost pomiriti ter se vrniti v normalnost.

Opažate živčnost, ko pridete v Slovenijo?

Še nikoli ni bilo toliko te živčnosti kot v zadnjih mesecih. V primerjavi z vzdušjem v Sloveniji so pogovori v Bruslju pravi balzam. So široki, imam občutek, da vsi iščemo rešitve. V Bruslju se spočijem od sovražnosti, nestrpnosti in prerekanj. Ta duh želim vpeljati tudi v tokratna predvolilna soočenja, rada bi govorila o tem, kaj bomo naredili z državo, kako bodo ljudje boljše živeli, kaj bomo naredili z javnim zdravstvom, s šolstvom, z bojem proti korupciji, stanovanjsko politiko, a takoj pademo v prepir. S tem ljudi odvračamo od politike.

Naslov vašega programa je Drugače. Predstavljam si, da je tak program posledica neke poti. Jo lahko opišete? Kako so se razvijale ideje?

Te poti dejansko nikoli ni konec, program je v nenehnem nastajanju in izboljševanju. Načrt smo začeli pisati pred pol leta, sedaj, ko se je zgodila vojna, pa so se prioritete ponovno spremenile. Kaj bo s cenami hrane, z energenti, smo samozadostni, kako bomo zagotovili kmetom, ljudem, da bo hrane dovolj?

Židana nazaj! 

Ja, prav danes sem z njim govorila zaradi kmetijstva. Pred dvema tednoma sem namreč našim strokovnim ekipam naročila, naj pripravijo predloge rešitev za probleme, ki so nastali zaradi vojne v Ukrajini. Tako sem dobila sklop dolgoročnih ukrepov in kratkoročni akcijski načrt ukrepov na področju varnosti, preskrbe s hrano, energijo. Strokovnjaki mi predlagajo ustanovitev reševalnega sklada, težkega milijardo in pol zaradi podražitev. Tu so predlogi, kako zagotoviti dostop do osnovnih surovin. Predlagamo tudi nadzor cen v celotni prehranski verigi. Ampak vse to mi daje samozavest, da imam okoli sebe ljudi, ki mi bodo znali pomagati v kritičnih trenutkih.

Tudi v SDS pravijo, da imajo široko bazo strokovnjakov. 

Če imajo oni veliko strokovnjakov, imamo mi več vlad v senci.

V nadaljevanju bom naštel nekaj reform, za katere na Mladini menimo, da so nujne, vi pa povejte, ali se z njimi strinjate: Nov zakon o RTV, napisan tako, da bo nadzor nad vodenjem ponovno prevzela civilna družba. Uvedba nepremičninskega davka z višjo obdavčitvijo praznih in luksuznih nepremičnin. Ustanovitev slovenskega letalskega prevoznika. Omejitev političnega kadrovanja v državni upravi, recimo ukinitev političnih zamenjav na ravni vodij direktoratov. Vrnitev varovalk na policijo oziroma NPU, sprememba zakona o političnih strankah, v katerem se prepovejo obvodi financiranja, ki jih zdaj uporablja SDS, prenos dopolnilnega zavarovanja na javno zdravstveno zavarovalnico. 

Z vsem se strinjam in vse imamo tudi v programu.

Kako pa gledate na propagando in na predvolilna soočenja? Se boste udeležili tudi soočenj v strankarskih medijih? 

Kot stranka se ne udeležujemo pogovorov in ne odgovarjamo na vprašanja z Nova24TV, ker je zame to podaljšek vladajoče stranke in propagandno trobilo. So pa seveda dobrodošli, če pridejo posnet izjavo. Pri drugih medijih imamo večje dileme. Na Planet TV so se denimo odločili, da bodo predvolilna soočenja organizirali skupaj z Nova24. Planet TV sem pred tem dojemala kot medij pod vplivom SDS, ne pa kot strankarsko trobilo, sedaj pa tudi nisem več prepričana, kako se bomo odzvali. Ampak če bomo šli po tej poti, nam bo počasi zmanjkalo prostora za predstavitve. RTV je že tudi novi Planet TV. RTV je podaljšek vlade, politični prevzem nacionalke ni bil še nikoli tako izrazit, kot je zdaj. Ker je že polovica medijev pod vplivom vladajočih struktur, sama pa vendarle želim posredovati svoje ideje in prepričanja ljudem, bom morala sicer s težkim srcem stopiti tudi v kak medij, ki ni neodvisen.

Če vlada ne izvaja reform, če zgolj deli bombončke, če zgolj podkupuje najrazličnejše interesne skupine, potem tudi prepiri niso možni.

Imate občutek, da v kampanji nimate enakega izhodiščnega položaja kot nekatere druge stranke? 

Zelo pomembno je, kakšen okvir zarišete vi, novinarji in mediji. Recimo ko začnete neko stranko ali politika obravnavati, češ, ta bo pa zmagovalec volitev. Tukaj bi medije pozvala, naj bo obravnava nepristranska.

Toda verjetno ne pričakujete, da bomo sedaj zadnji dve leti vse pozabili, resetirali, postavili stranke v ring in rekli, naj najboljši zmaga?

Se strinjam. Predsednik vlade pravkar dela velik obrat, ki koristi predvsem njegovi domači javnosti in njegovemu domačemu volilnemu telesu. Recimo s tem, ko se gre heroja v Ukrajini. Janša preusmerja pozornost na svoje solo akcije z vseh škodljivih napak in ravnanj, ki jih je ta vlada delala v času zdravstvene krize. Verjetno že pozabljamo, da smo imeli najvišjo stopnjo umrljivosti med epidemijo, da je vlada tedaj sprejemala ad hoc ukrepe mimo ustave, zakonodaje, da imamo eno najnižjih precepljenosti zaradi nezaupanja v politiko, ki je sprejemala odločitve namesto epidemiološke stroke. Janša želi, da zdaj vse to pozabimo in zremo k novemu konfliktu in gremo v nove izredne razmere, ki si jih on želi. Tega seveda ne smemo pozabiti. Smo zelo zadolženi, pritiski na javno blagajno so ogromni, njegova vlada je polovico denarja razdelila za kratkoročne projekte, da ne govorim, da smo v tem času zdrsnili na vseh lestvicah demokracije.

V SD v zadnjih vladah niste bili dejavnik nestabilnosti. Kje pa je rdeča linija, zaradi katere bi vi zapustili koalicijo, če bi jo katera od partneric prestopila? 

Vnaprej si takšne situacije ne more m zamisliti. Imam pa jaz tudi precej rdečih linij in znam biti zelo trdna. Zagotovo so to korupcija, nepotizem, politično kadrovanje – vse to bi me zelo zabolelo, če bi se dogajalo v moji ožji ekipi. Razprodaje državnega premoženja, vlaganje v zasebno zdravstvo tudi.

Novinarji vas navadno še vprašajo, ali nam lahko zagotovite, da se v naslednji koaliciji ne boste ponovno skregali. Zakaj pa ni prepirov v Janševi koaliciji? 

Če vlada ne izvaja nobenih resnih reform, če zgolj deli bombončke in nagrade, če zgolj podkupuje najrazličnejše interesne skupine, potem tudi prepiri niso možni. Med Janšo in Toninom je samo prijateljstvo, ko pa vlada za oboroževanje namenja na stotine milijonov evrov. To je zavezništvo, v katerem prepira ne more biti, a hkrati je to zveza, kjer se tudi nič ne zgodi. Prepir ni nujno slaba stvar, če je konstruktiven. Med prepirom, recimo raje med iskrenim pogovorom, si stvari iskreno poveš, postaviš se na svojo pozicijo. Po vsakem takem pogovoru je lažje iti naprej. Prepir me ne skrbi, dokler smo sposobni najti dobre kompromise, ki se jih lahko držimo.