Rajši topovi

Janko Lorenci

8. 4. 2022  |  Mladina 14  |  Kolumna

Levica je pripravila zakon o davku na velika prazna stanovanja, NSi, najbolj nekrščanska stranka v Sloveniji, pa mu nasprotuje in grozi z referendumom, čeprav priznava, da je sama razmišljala o takem davku. Praznih stanovanj je veliko, veliko pa je tudi ljudi v hudi stanovanjski stiski. To ne gre skupaj.

Problem pritiska. Stanovanjski fond je star, gradi se premalo, cene divjajo – lani so se nova stanovanja podražila za 20 odstotkov, rabljena pa za 18. Podobno je z najemninami. Vse več ljudi ne more do stanovanja in položaj se še slabša.

Pri nas živi v lastniških stanovanjih 90 odstotkov gospodinjstev, na Zahodu okoli 60. To je zapuščina povojne obnove in takrat še socialnega kapitalizma (pri nas socializma). Po osamosvojitvi je Jazbinškov zakon ljudem omogočil poceni nakup družbenih stanovanj, filozofija pa se je temeljito spremenila: stanovanja niso javno, ampak posameznikovo, zasebno vprašanje. Tako so postala loterija: do stanovanja prideš, če si iz premožne družine ali poslovno uspešen. Brez tega do lastnega doma ne moreš, do najetega pa težko.

Osnovni razlog za tako stanje je umik države z nepremičninskega področja. Država ga ne regulira, ne usmerja (npr. z davčno politiko) in vanj niti ne vlaga. Tudi sicer se že dolgo gradi malo. V Ljubljani so v obdobju 2008–15 vsako leto zgradili okoli sto stanovanj, prebivalstvo pa je raslo za okroglih tisoč ljudi.

Celotno področje, pomembno nič manj kot zdravstvo, je tako popolnoma prepuščeno kapitalu, se pravi ljudem z denarjem, ki delajo zase, ne za skupnost. Tačas je stanje tako: gradijo se predvsem boljša in dražja stanovanja, povpraševanje presega ponudbo, zato se stanovanja nenehno dražijo, hkrati pa so postala za premožne ljudi način investiranja, varčevanja, špekulacij. Za povprečen žep so tako rekoč nedosegljiva, najemnine za navadne luknje pa so vrtoglavo visoke.

V družbi, kjer ti vrednost in »uporabnost« določa predvsem denar, so najbolj prizadeti mladi ljudje, ki šele vstopajo v svet dela in zaslužka. Nekoč samoumevna pot šola–služba–družina je zanje zaprta, glavna ovira pa so stanovanja. Toda politika ostaja križem rok, čeprav desnica bije plat zvona, da je Slovencev premalo. Papež Frančišek je sedanjo oboroževalno histerijo obsodil, menda pobožna Janša in Tonin pa denar raje kot za stanovanja, ki otroke prinašajo, dajeta za orožje, ki otroke ubija.

Brez patosa: stanovanja so kričeč primer neodgovorne in brezčutne politike. Če so interesi različnih skupin – v tem primeru investitorjev in iskalcev stanovanj – bistveno različni, je politika dolžna posredovati. Naša, leva in desna, se je, kot rečeno, s tega življenjsko pomembnega področja umaknila, vse prepustila kapitalu in tako favorizira premožne na škodo povprečnih in revnih. To je popoln laissez-faire, primitivno pojmovanje kapitalizma, odmik od elementarnega splošnega interesa. Nepremičninski teren je naš divji zahod, tu vladajo kaos, nepreglednost in zakon bogatejšega.

Pri tem sega stanovanjska problematika na mnoga druga področja. Je eminentno socialno in ekonomsko vprašanje, je prizorišče ostrega razslojevanja, ki postavlja na laž domnevno veliko egalitarnost in zasluge politike zanjo. Ima tudi ekološko razsežnost, saj vzorec individualizirane, razpršene gradnje požira prostor in zemljo, med drugim potrebna za boljšo samooskrbo. Pri tem mantra, da hočemo biti vsi lastniki svojih stanovanj, drži samo deloma. Poznavalec Klemen Ploštajner pravi: fiksiranost na lastno stanovanje je predvsem posledica tega, da je to edina pravno varna in za nekatere še dostopna oblika bivanja. Kajti biti najemnik je ena sama negotovost: pogodbe se praviloma sklepajo za kratek čas, najemnine se nenehno višajo. Če bi bilo najemanje stanovanj predvidljivo in stabilno, takih stanovanj pa več, bi se zveličavnost stanovanjskega lastništva zmanjšala.

Za veliko večino ljudi stanovanja niso privilegij ali luksuz, ampak eksistenčni temelj. Če do njega ne moreš ali moraš zanj plačevati tretjino ali polovico dohodkov, to seveda ogroža tvoje vitalne interese. Stanovanjska stiska zlasti mladih prerašča v resen družbeni konflikt in – pozno! – postaja vroče politično vprašanje. Večina politike pa kljub drugačni (predvolilni) retoriki na stanovanja še naprej gleda kot na tržno blago. Ker je njeno stanje duha tako, da si laže predstavlja konec sveta kot konec kapitalizma, in to v njegovi primitivni, vzhodnoevropsko-slovenski obliki.

To zaostalost potrjuje pogled na razvitejšo Evropo. V nekaterih nemških deželah je najemnina zakonsko omejena. V Berlinu so lani z referendumom izglasovali, da se stanovanjska podjetja z več kot 3000 stanovanji podružbijo. V Angliji, eni najbolj neoliberalnih evropskih držav, je davek na nepremičnine krepek vir davčne blagajne. V Avstriji država bogato podpira stanovanjske zadruge. Itd. itd.

Slovenija je globoko zabredla v neoliberalno neobčutljivost do soljudi. Vedno bolj smo tudi čustvena periferija, revnejša od razvite Evrope in bolj neusmiljena od nje. Stanovanja so del tega zaostajanja in drsenja v darvinizem. Bistveno je, da država spet vzame stanovanjsko politiko v svoje roke in jo postopoma uresničuje s kombinacijo ukrepov: s pospešeno gradnjo dostopnih stanovanj, z omejevanjem najemnin, davkom na nepremičnine in prazna stanovanja, z ugodnim kreditiranjem, s spodbujanjem stanovanjskih zadrug… Na bližnjih volitvah gre predvsem za ohranitev demokracije. A ta ni sama sebi namen in krhka je. Zato jo je treba polniti s projekti, ki koristijo razvoju, večini in deprivilegiranim. Stanovanja so tipičen tak projekt. Politike, ki se bo lotila takih razvojnih in hkrati humanih projektov, ne bodo odplaknile že naslednje volitve.