Skladatelj, ki ljubi glasbo, tenis in vino

V Cankarjevem domu bo to sredo, 13. aprila, na koncertu abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb Slovenske filharmonije zazvenela njegova skladba Api-danza macabra (Mrtvaški ples čebel). Nekaj dni pred tem jo bo slišalo občinstvo v Helsinkih, poleti pa tudi v Kölnu. V njej se je navezoval na glasbeno klasiko Čmrljev let Nikolaja Rimskega - Korsakova, da bi opozoril na problematiko izumiranja čebel, ki jo razume tudi kot akustično škodo. Ne le da bi to porušilo ekosistem, poznejše generacije tudi ne bi več poznale unikatnega zvoka brenčanja žuželk v naravi.

Ker je njegov oče Anton čebelar, je tema zanj še toliko bolj osebna. V skladbi s simfoničnimi šumi posnema zvoke iz narave: brenčanje čebel, kjer se je navezal na prepoznavno tonsko sosledje iz Čmrljevega leta, nato je dodal imitacijo zvokov čričkov, kar je dosegel tako, da godalci čez strune potegnejo s svinčniki, ki imajo na površini bunkice za lažji oprijem; slišimo pa tudi tolkalske biče, ki posnemajo muholovke. Sem ter tja se pojavi solo violina, ki simbolizira zadnjo preživelo čebelo – ko izzveni, čebela pogine, ostane pa vprašanje: kaj bomo zdaj?

Skladateljev oče sicer ni le ljubiteljski čebelar, ki je z njim delil skrivnosti o marljivih živalicah in o pridelovanju omamno dišečega kostanjevega medu, marveč tudi glasbenik, ki je študiral kompozicijo, pozneje pa deloval kot zborovodja ter učitelj glasbe. Tako je sinu, v Mariboru rojenemu leta 1979, utrl glasbeno pot. Ko je Vito Žuraj hkrati z Drugo gimnazijo Maribor obiskoval Srednjo glasbeno šolo Maribor, mu je njegov bodoči profesor kompozicije Marko Mihevc predlagal, naj se že leto dni pred maturo prijavi na sprejemni izpit ljubljanske Akademije za glasbo. Na izpitu je bil uspešen in sledilo je najnapornejše leto v njegovem življenju, kajti gimnazijsko maturo in prvi letnik glasbene akademije je moral opravljati hkrati. »Še enkrat se za to ne bi odločil. Količina snovi je bila ogromna in piflanje se mi je zamerilo za vse večne čase. Še danes včasih sanjam, da zamujam na pouk matematike.« Pa je nekako zvozil. Nadarjen in zagnan je med študijem hitro dobil možnosti za izvedbo svoje glasbe z državnimi orkestri, kot so orkester Slovenske filharmonije in simfoniki RTV.

A najpomembnejši za njegov glasbeni razvoj je bil študij v Nemčiji, kjer ima danes pomembne povezave, različni orkestri in institucije redno naročajo njegove skladbe – od obeh simfoničnih orkestrov v Kölnu do Ensemble Modern pa do Salzburškega festivala in velikih Berlinskih filharmonikov ter Frankfurtske opere, za katere novi deli, ki bosta prvič izvedeni v prihodnjih letih, piše prav ta hip. Izvajajo ga tudi v New Yorku, Londonu, Parizu, na Dunaju in drugod.

Na podiplomski študij se je odpravil v Dresden, nato pa se je prijavil na študij pri enem najpogosteje izvajanih nemških skladateljev Wolfgangu Rihmu v Karlsruheju in bil v hudi konkurenci sprejet. Tam je pozneje študiral tudi glasbeno informatiko, iz tega naredil magisterij in vpisal doktorat. Prepričan je, da tehnologija sicer ne more nadomestiti ideje, lahko pa pospeši njeno uresničitev. V svojo notacijo vključuje tehnološke prijeme, denimo QR kodo v simfoničnih partih, ki jo orkestraši poskenirajo in jih privede do videoposnetka, ki prikazuje kakšno nenavadno izvedbeno tehniko. Na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer poučuje od leta 2015, se je zavzel tudi za ustanovitev studia za elektronsko glasbo. Med študijem v Dresdnu se je naučil programiranja, kar mu je pomagalo pri kreiranju lastnega računalniškega programa, digitalnega asistenta, ki mu poenostavi pregled pri zapisovanju kompleksnih notnih struktur ter prihrani dragoceni čas, ki ga raje vloži v skladanje in nove ideje.

Leta 2009 je bil sprejet na Mednarodno akademijo Ensemble Modern v Frankfurtu, kar označuje kot prelomno točko v karieri. »Tam sem razvil svoj glasbeni jezik in požiral znanje članov sestava Ensemble Modern, ki je od tedaj izvedel več kot 15 mojih skladb in mi pomagal, da sem se uveljavil in dolgo živel samo od skladanja.« V tistem času je prišlo tudi naročilo Salzburškega festivala in kmalu zatem prestižna skladateljska nagrada Claudia Abbada, ki mu jo je leta 2017 za skladbo Alavó podelila Berlinska filharmonija. Leta 2015 je doma prejel nagrado Prešernovega sklada.

Ko ne sklada, igra tenis – kot strasten tenisač je po elementih teniške igre (denimo Crosscourt) pred leti poimenoval serijo svojih skladb. Ta šport mu je všeč, ker je dinamičen in kreativen ter s tem glasbi podoben bolj, kot bi si kdo mislil. Z veseljem pa si privošči tudi kozarec dobrega vina, a ne nepremišljeno – zadnja leta se v vino namreč poglablja sistematično, odkriva vrhunske vinarje po Sloveniji in jih predstavlja gastronomski sceni v tujini. K temu ga je spodbudilo sodelovanje z Danielom Gottschlichom, vrhunskim chefom in tolkalistom iz Kölna, za katerega je napisal skladbo Hors d’oeuvre za kuharja-performerja in orkester, ki jo je Gottschlich lani izvedel skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije.