Stagnacija in nazadovanje

Muzej slovenske osamosvojitve, ena ključnih prednostnih nalog, ki si jih je v kulturi zastavila sedanja vlada, je pred mesecem presenetljivo potihoma, skorajda neslišno dobil prvega direktorja. Najmlajšega med slovenskimi nacionalnimi muzeji, z ustanovitvijo katerega je vlada izjemno hitela, čeprav se z obdobjem osamosvojitve kakovostno ukvarjajo že trije delujoči muzeji, in je zanj, čeprav je do številnih drugih vej kulture izjemno stiskaška, zagotovila zajetna sredstva, bo vodil zgodovinar dr. Željko Oset.

Oset je bil od jeseni v. d. direktorja te kulturne institucije, zato je bila izbira pričakovana. Vendar pa ambiciozni zgodovinar mlajše generacije (rodil se je leta 1984) po naših podatkih med petimi kandidati, ki so se potegovali za ta položaj, ni bil najmočnejši, pa tudi ne najbolj izkušen. Vprašanje je, ali je razpisni pogoj, ki je od kandidatov zahteval petletne izkušnje z vodenjem kolektiva, sploh izpolnjeval, saj na Univerzi v Novi Gorici, kjer je deloval od leta 2014, prav gotovo ni pridobil pravih izkušenj z vodenjem.

Vsaj ena od protikandidatov je takšne izkušnje imela. Zgodovinarka dr. Kaja Širok je deset let, vse do januarja lani, ko jo je v verižni čistki med direktorji najpomembnejših slovenskih muzejev zrušila sedanja vlada, vodila Muzej novejše zgodovine Slovenije, torej enega od trojice muzejev, ki se že danes ukvarjajo tudi z osamosvojitvenim obdobjem. Je tudi predsednica slovenskega društva ICOM (Mednarodni muzejski svet) in dejavna v svetu mednarodne komisije za muzejsko etiko ETHCOM, ki pripravlja etična merila za muzeje po vsem svetu. Vendar je niso izbrali. V skupnem točkovanju jo je Oset premagal. Pripisali so mu celo boljše poznavanje področja, ki ga novi muzej pokriva.

Oset sodi med redke zgodovinarje mlajše generacije, ki za sedanjo vlado niso moteči. Četudi niso njeni ideološki vojščaki, so si njeno naklonjenost pridobili že s tem, da do nje in njenih razlag zgodovine niso kritični. To se jim je v zadnjih dveh letih obrestovalo. Še en zgodovinar iz tega kroga, dr. Tomaž Ivešić, ki je leta 2020 doktoriral na European University Institute in prav tako ni imel pravih izkušenj z vodenjem, je po odhodu Andreje Valič Zver, pomembne članice SDS, denimo postal direktor Študijskega centra za narodno spravo. Gre za institucijo, ki so jo leta 2008, tik pred odhodom prve Janševe vlade, vzpostavili s podobno naglico in brez strokovnega premisleka kot danes Muzej slovenske osamosvojitve. Že vseskozi se pri njegovem delovanju ne moremo ogniti vtisu, da gre za ideološki podaljšek stranke SDS.

Željko Oset ima le pol leta izkušenj z delom v muzeju, ki ga še ni. Kaja Širok pa je muzej vodila deset let in je mednarodno dejavna muzealka. A več točk je dobil Oset.

Novi muzej seveda ne bi smel biti ideološki, prav bi bilo, da bi bil družbenokritičen in v dialogu z znanstvenim zgodovinopisjem. A bili bi naivni, če bi verjeli, da ni nastal tudi zato, da bi SDS v javnosti laže uveljavljala svoj pogled na zgodovino. Ta je glede osamosvojitve jasen – naš glavni osamosvojitelj je bil predsednik stranke SDS Janez Janša.

Menjave za vsako ceno

V takšnih razmerah Kaja Širok – ki se ne boji javno komentirati nestrokovnih in nekompetentnih potez vlade ter odločno opozarja na nepravilnosti v kulturi in pri delovanju kulturnega menedžmenta – ni imela niti najmanjših možnosti, da bi jo izbrali za direktorico Muzeja slovenske osamosvojitve. V takšnih razmerah ni imela najmanjših možnosti niti za to, da bi se obdržala na položaju direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije, čeprav se je po dveh uspešnih mandatih, v katerih se je muzej izrazito vpel v mednarodne projekte in število obiskovalcev povečal za sedemkrat, potegovala tudi za tretjega.

Na tem javnem razpisu jo je premagal zgodovinar in doktor teologije dr. Jože Dežman, ki je muzej vodil že pod prvo Janševo vlado. Drugače od Oseta Dežman izkušnje z vodenjem ima. Nima pa podpore sveta in strokovnega sveta muzeja – te ni imel niti leta 2005, ko je bil že znan kot kontroverzni kritik »titoizma« in »stalinizma«, niti januarja 2021, ko je bilo jasno, da se z vlado SDS vrača tudi on. Tokrat sta oba organa podprla Kajo Širok. Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti pa se je odločil drugače.

Dva meseca kasneje je minister praznoval 70-letnico in slavnostno spletno praznovanje mu je pripravil prav Jože Dežman. Letos, ob ministrovem 71. rojstnem dnevu, je muzej izdal obsežen zbornik, posvečen ministru. Zborniki o delu pomembnih zgodovinarjev pri nas niso nič nenavadnega, vendar jih praviloma pripravijo v ustanovah, kjer so bili ti zgodovinarji zaposleni; pri Simonitiju bi bil to Oddelek za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tokrat je tak zbornik prvič pripravil muzej. Kot je zapisal Jože Dežman, je nalogo zaradi nezanimanja na fakulteti preprosto moral prevzeti. Zbornik je sicer uredil dr. Marko Štepec, prispevke pa so napisali vladi naklonjeni zgodovinarji in zaposleni v muzeju.

Vlade pod vodstvom Janeza Janše na Dežmana lahko vedno računajo. V njegovem prvem mandatu so se v muzeju ukvarjali z revizionizmom druge svetovne vojne in ozko usmerjenimi interpretacijami vojne za Slovenijo. V novem mandatu je vladi priskočil na pomoč, potem ko je ta iz parka protokolarnega kompleksa na Brdu pri Kranju samovoljno odstranila kipe iz zbirke NOB. Uradno so jih odpeljali v obnovo v Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Jože Dežman je bil za direktorja izbran, ker je ideološko blizu vladi oziroma njeni največji stranki. Čeprav najbolj ideološki, pa v času imenovanja še zdaleč ni bil edino novo ime med direktorji nacionalnih muzejev. Od jeseni 2020 do pomladi 2021 je vlada imenovala kar šest novih direktorjev, še prej pa je njihove predhodnike, ki so se jim mandati iztekli skoraj sočasno, vse po vrsti zrušila. Poleg Kaje Širok so morali položaj zapustiti še direktorji Moderne galerije, Narodnega muzeja Slovenije, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Slovenske kinoteke. Edina, ki se je tedaj obdržala na položaju, je bila direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, ki je bila prvič imenovana v času Simonitijevega prvega ministrovanja, kasneje pa so ji mandat večkrat podaljšali, saj je delala dobro. Vendar so dobro delali tudi tako rekoč vsi drugi direktorji, ki jih je odnesla čistka. Sveti in/ali strokovni sveti muzejev so pri vnovični kandidaturi podprli skoraj vse.

A morali so oditi. Ne zaradi strokovnih razlogov, zaradi političnih. Za vlado, katere nacionalni program za kulturo slavi narod in domovinsko zavest, preprosto niso bili sprejemljivi. Nekateri tudi samo zato, ker jih na položaje ni pripeljala SDS.

Če bi jih nasledili bolj strokovni, kompetentni, izkušeni direktorji, vladi ne bi mogli ničesar očitati. A veliko večino so nasledili precej manj strokovno podkovani, manj kompetentni, manj izkušeni ljudje.

Če bi jih nasledili bolj strokovni, bolj kompetentni, bolj izkušeni direktorji, vladi ne bi mogli ničesar očitati. A veliko večino so nasledili precej manj strokovno podkovani, manj kompetentni, manj izkušeni ljudje. V dveh muzejih se je moralo ministrstvo za to, da je svoja favorita sploh lahko imenovalo, še posebej potruditi – pošarilo je po ustanovitvenih aktih in strokovna merila za delovno mesto direktorja preprosto znižalo. Šele tako je direktor Moderne galerije namesto dolgoletne in mednarodno vplivne direktorice Zdenke Badovinac lahko postal dr. Aleš Vaupotič, ki prvotnih pogojev ni izpolnjeval, saj ni umetnostni zgodovinar, temveč komparativist.

Šele tako je direktor Narodnega muzeja Slovenije namesto bistveno bolj izkušene in strokovne direktorice Barbare Ravnik, ki ji je med vodenjem muzeja uspelo postaviti sodobnejše stalne razstave vse od prazgodovine do 20. stoletja, lahko postal dr. Pavel Car, ki ni arheolog ali zgodovinar – bil je informatik. No, za doktorski študij je vpisal zgodovino in malo pred imenovanjem iz nje tudi doktoriral in s tem izpolnil nove pogoje za opravljanje direktorskega dela.

Car je doktorsko disertacijo posvetil ozkemu področju odlikovanj, kar ne preseneča, saj je strasten zbiratelj. Vendar mednarodni kodeks muzejske etike zbirateljem prepoveduje, da bi delovali v muzejih ali jih celo vodili. Zanje je varneje, da takšnih ljudi v njih ni. Ministrstva to ni zmotilo. Kar si je zastavilo, je tudi izpeljalo.

Dobro leto po čistki se muzeji, katerih vodstvo so pred letom zamenjali najbolj nasilno, žal ne morejo pohvaliti s kakšnimi posebej opaznimi dosežki. Direktorji se z dosežki sicer radi hvalijo, a v veliki večini gre za projekte, ki so jih zastavili že predhodniki; v muzejih so denimo večinoma še vedno na ogled razstave, ki so jih zasnovali prejšnji direktorji. Ministrstvo jim je zadnje leto omogočilo najvišje proračune v njihovi zgodovini, a učinki tega vlaganja za zdaj še niso vidni. Večina muzejev stagnira ali celo nazaduje, mednarodnega delovanja je v marsikaterem od njih opazno manj, kot ga je bilo prej, ugled nekaterih muzejev je v mednarodni skupnosti že precej okrnjen.

Okrnjeni ugled

To še zlasti velja za muzeja, ki sta bila najmočneje vpeta v mednarodni prostor, za Moderno galerijo in Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Slednji je zadnja leta usklajeval vplivno platformo Future Architecture. Kot spodbudo za mlade talente si jo je zamislil prejšnji direktor Matevž Čelik in k sodelovanju pritegnil 28 arhitekturnih institucij iz 24 držav. Za ta angažma sta muzej in Čelik prejela številne nagrade doma in na tujem. Oktobra 2020 je BigSEE Čeliku denimo podelil nagrado vizionar Evrope. Nekaj dni kasneje ni bil več direktor. Nasledil ga je dr. Bogo Zupančič, arhitekt, ki je bil v muzeju prej zaposlen kot kustos. Njegov program je svet zavoda ocenil kot najslabšega, Čelikovega pa kot najboljšega. A ministrov favorit je bil Zupančič. Svet muzeja je vlada kasneje kadrovsko prevetrila.

Zupančič je ministra prepričal s tem, da se je v programu zavzel za več arhitekture, pa tudi za bolj nacionalno delovanje in manj razbohoteno mednarodno dejavnost. A ko je Čelik, ki je tudi po zrušenju kot zunanji sodelavec muzeja še naprej usklajeval platformo Future Architecture, po izteku njenega evropskega financiranja podoben projekt sklenil vzpostaviti drugje, pod pokroviteljstvom Fakultete za arhitekturo, in so mednarodni partnerji drug za drugim odšli za njim – je Zupančič besnel. Še danes je ogorčen, češ da je Čelik muzeju platformo in njene partnerje »ukradel«. Prejšnji direktor odgovarja, da so se partnerji tako odločili sami. Njihov edini pogoj je bil, da k sodelovanju povabi tudi muzej, in to je storil.

Muzej se za sodelovanje z novo platformo LINA, v katero je vključenih 28 institucij iz 23 držav in je pridobila 2,1 milijona nepovratnih evropskih sredstev, ni odločil. Kot pravi Zupančič, »z osebo, ki je muzej vodila deset let, nato pa mu namerno povzročila večjo materialno in tudi nematerialno škodo, ne moremo sodelovati«. Zagotavlja pa, da ne glede na to ostajajo vpeti v mednarodni prostor. A tako zelo mednarodno izpostavljen, celo vodilen, kot je bil muzej zadnja leta, najverjetneje ne bo nikoli več. Ko se vezi enkrat pretrgajo, so hitro pozabljene in jih je izjemno težko obnoviti.

Primer Moderne galerije je še bolj skrb zbujajoč. Institucija, ki je v skoraj treh desetletjih, ko jo je vodila Zdenka Badovinac, pogosto narekovala smernice in bila pobudnica mednarodnega povezovanja, je danes tarča kritik mednarodne strokovne javnosti s področja sodobne vizualne umetnosti. Ta budno bdi nad dogajanjem v Moderni galeriji že vse od začetka rušenja Zdenke Badovinac, ki je trajalo kar leto dni in se je vleklo skozi dva ministrska mandata (začel ga je že minister Poznič iz SD, kar dokazuje, da takšno plenjenje javnih institucij ni zgolj značilnost stranke SDS, ta je pri tem le najbolj sistematična) in tri razpisne postopke (s katerimi se je pripravljal teren za Vaupotiča, ki je bil sprva član sveta Moderne galerije, kar je postal pod ministrom Pozničem).

Nedavno, tik pred prvo obletnico Vaupotičevega vodenja Moderne galerije, sta se Mednarodni odbor za muzeje in zbirke moderne umetnosti (CIMAM) in Internacionala, združenje muzejev sodobne umetnosti iz sedmih držav, ponovno oglasila. Podprla sta zaposlene v Moderni galeriji, ki so se direktorju skoraj v en glas odločno uprli. Dovolj jim je bilo nestrokovnosti, nekompetentnosti in nesposobnosti, dovolj žalitev. Zato so napisali pismo in ga sklenili z zahtevo, naj Aleš Vaupotič odstopi. Od vlade in ministrstva za kulturo pa zahtevajo, da ga razrešita.

Tako odločnemu uporu kakšnega delovnega kolektiva pri nas že dolgo nismo bili priča. Sploh ne v času avtoritarno naravnanega režima, ko vsak kritični glas zoper vladne odločitve tvega protiudarec. V Moderni galeriji se je kljub temu poimensko izpostavil skoraj celoten kolektiv. Od kustosov do tehničnega osebja. Od knjižničarke do računovodje. Od tajnice do čuvajev.

Muzej za arhitekturo in oblikovanje ostaja vpet v mednarodni prostor. A tako zelo mednarodno izpostavljen, celo vodilen, kot je bil zadnja leta, najverjetneje ne bo nikoli več.

Direktorju javno očitajo, da ne pozna »področja delovanja« Moderne galerije in hkrati ne upošteva hišnih strokovnjakov, ki to področje obvladajo. Namesto pomočnika direktorja za poslovanje, ki bi ga potreboval, je zaposlil pomočnika za strokovno področje, čeprav ima v hiši že osem kustosov (ta položaj je bil politična zahvala vlade Robertu Simonišku, da je po zrušenju Zdenke Badovinac nekaj mesecev vodil Moderno galerijo kot v. d. direktorja). Lotil se je ustanavljanja novih oddelkov muzeja in spreminjanja ene od stalnih razstav v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Ustrahoval je zaposlene in jih poniževal. Nanje je prelagal odgovornost in s sredstvi ravnal negospodarno ...

Aleš Vaupotič vse očitke zavrača. Ker sta se po uporu podrejenih umaknila partnerja pri dveh razstavah, predvidenih za letos (Deutsche Telekom in Aksioma), in sta razstavi zato odpovedani, trdi, da so za naglo zmanjševanje mednarodnega ugleda Moderne galerije krivi kvečjemu zaposleni. V oddaji Kultura na TV Slovenija jim je tudi zažugal, da bodo, če trditev ne bodo umaknili, iz omar začeli padati okostnjaki. Ko smo ga prosili, naj razkrije konkretne nepravilnosti, tega ni storil, češ da se s tem ukvarjajo različne pristojne službe.

V muzejih vre

Kako se je zgodba razpletla? Žal pričakovano. Strokovni svet Moderne galerije je podprl zaposlene. Ministrstvo za kulturo pa je sporočilo, da nikogar ni mogoče »klicati na odgovornost na podlagi anekdot«. Odgovor ministrstva je šokanten, posmehljiv. Če bi bilo dober gospodar, bi moralo trditve preveriti. Vendar vztraja, da že ima »preverljive podatke o pravilnosti direktorjevih postopkov, ki jih ta nikoli ne izvaja brez mnenja pravne službe Moderne galerije«.

Ministrstvo za »svojimi« direktorji torej stoji ne glede na vse. Tudi ob hudih očitkih o nevestnem in nepravilnem delu. Tudi ob hudih očitkih o povzročanju večje škode in hujših motenj pri opravljanju dejavnosti. S tem zaposlenim sporoča, da je upor nesmiseln.

Vendar zaradi nestrokovnosti, nekompetentnosti in svojevrstnega razumevanja pravnih predpisov trenutno ne vre le v Moderni galeriji. Zaposleni v muzejih, ki so se zaradi političnih kadrovskih menjav znašli najbolj na udaru, so nezadovoljni. V nekaterih muzejih so celo zelo nezadovoljni. O tem v zaupnih pogovorih pripovedujejo kolegom iz drugih muzejev. Žal pa kolektivi v najbolj prizadetih muzejih (še) niso tako povezani, da bi se zmogli vodstvu enotno upreti. Toda prav zaposleni so pod sedanjo vlado zadnji branik strokovnosti v kulturnih institucijah.

In zrušeni direktorji? Kje so končali? Zdenka Badovinac je nova direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Matevža Čelika so povabili v ožjo skupino, ki snuje evropsko prestolnico kulture (EPK) v romunskem Temišvaru. Kajo Širok so novogoriški mestni svetniki imenovali za direktorico javnega zavoda GO! 2025, ki v Novi Gorici in Gorici pripravlja prvi čezmejni projekt EPK.

Potem ko v slovenskih nacionalnih muzejih niso bili več zaželeni, je kar nekaj padlih direktorjev novo zaposlitev torej našlo v uglednih tujih institucijah ali pri največjih, mednarodno pomembnih projektih, ki se v naslednjih letih obetajo njihovim državam.

POVEZANI ČLANKI:

• Prizadevni raziskovalec