V spomin in opomin

V tišini sedi za mizo v napol prazni, mračni kleti in v možnarju s pestilom drobi kavna zrna. Pest za pestjo, potrpežljivo in počasi. Zunaj dežuje, kar daje dogajanju še dodatno melanholično razsežnost. Ljudje v prostor vstopajo drug za drugim, vsak s svojim možnarjem; prisedejo in meljejo kavo skupaj z njim. Nekateri vmes kaj vprašajo, drugi celo zapojejo, tretji samo sedijo in delajo v tišini. Ostajajo kar dolgo, pol ure, 45 minut, nekateri celo po več ur.

Benjamin Zajc, magistrski študent dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT, je v treh dneh, od 30. marca do 1. aprila, v vlažni kleti akademijskih prostorov na Trubarjevi cesti v Ljubljani izvajal performans, med katerim je ročno zmlel 8372 gramov kave, po gram za vsako žrtev največjega pokola v Evropi po drugi svetovni vojni – pokola v Srebrenici, ki se je zgodil 11. julija 1995. Sprva je med drobljenjem kavnih zrn tudi pripovedoval zgodbe žrtev, muslimanskih fantov in moških, a je že prvi dan po petih urah utihnil in delo nadaljeval brez besed.

S srebreniškim pokolom je, hočeš nočeš, intimno povezan; pred leti je izvedel, da je bil njegov pokojni dedek med bosanskimi Srbi, posredno odgovornimi za pokol. S performansom je zato sprva želel poleg spomina na žrtve ustvariti tudi nekakšen prostor očiščenja in pokore zase, a se mu je med izvedbo prvotni namen vse bolj odmikal.

Performans, ki opominja na to, da se tako strašni zločini ne bi smeli več dogajati, je bil torej izpeljan prav v času, ko se ti dogajajo ne tako daleč od nas.

»Performans je obiskala tudi ženska, ki je v pokolu izgubila zelo bližnjo osebo, in pogovarjala sva se o tem, da si ne smeš pustiti, da se spremeniš v žrtev, ker si v tragedijo osebno vpleten,« pravi Zajc. »Po eni strani me na pokol veže krivda, zaradi katere bi bil lahko ves čas obremenjen. Eno stran imam nemško, drugo srbsko – večina mojih prednikov torej ni bila na strani žrtev, vsi so bili zatiralci nekoga drugega, agresorji. Po mojih žilah se pretaka ta kri. Ker me zelo obremenjuje kolektivna odgovornost do soljudi in do vseh, ki bodo prišli za nami; občutek, da se moram boriti za neko kolektivno pravico, pa najsi bo to feminizem ali skrb za okolje, me je seveda pretreslo in prizemljilo, ko sem ozavestil, da moji predniki v zgodovini niso bili vedno na pravi strani. A hkrati sem še vedno privilegirani beli moški, ki mu v življenju ni hudega – in imam moč, da nekaj spremenim. Zato sem fokus performansa preusmeril na kolektivnost: ni več pomembno, čigav potomec sem sam, pomembno je, da vse sile usmerimo v to, da bomo v prihodnje kolektivno ravnali prav.«

Toda ali je to sploh mogoče? Bomo kdaj živeli v univerzalno pravičnem svetu? Verjetno ne.

Performans je bil sprva načrtovan za leto 2020 v Beogradu, kjer bi ga po zgledu umetnice Aide Šehović – ta vsako leto v parkih izvaja svoj monumentalni performans v spomin na žrtve srebreniškega genocida Što te nema?, med katerim lahko obiskovalci s kavo napolnijo po eno skodelico za vsako od 8372 žrtev – izpeljal v javnem prostoru. A mu je načrte prekrižala pandemija. Umetnici je želel Zajc celo podariti kavo, zmleto med performansom, da bi jo lahko uporabila pri naslednji umetniški akciji, a je zaradi nekaterih tehničnih težav, predvsem tistih, ki bi jih imel, če bi želel kavo prepeljati v ZDA, kjer Aida Šehović deluje, ostalo zgolj pri zamisli.

Prav tako je bil performans zaradi protikoronskih omejitev odpovedan oziroma prestavljen januarja letos – in nazadnje se je nehote kruto uskladil z rusko-ukrajinsko vojno. Performans, ki opominja na to, da se tako strašni zločini ne bi smeli več dogajati, je bil torej izpeljan prav v času, ko se ti dogajajo ne tako daleč od nas – ravno te dni so bila v ukrajinskem mestu Buča odkrita trupla več sto civilistov, nekatera so po odhodu ruskih vojakov ležala kar po ulicah in cestah. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da so se in se bodo takšni zločini še ves čas dogajali tudi drugod po svetu.

»Ta aktualizacija je grozljiva in ob občutku, da med tvojim performansom nekje divja vojna, te seveda preveva nemoč,« pravi mladi umetnik. »Moj performans je lahko močan zame, na povsem intimni ravni, pa za tiste, ki so prišli in drobili kavna zrna in imeli občutek, da s tem nekaj prispevajo, toda širše gledano nima nobenega vpliva. Sicer pa: kaj če bi dejansko imel možnost, da bi vplival na dogajanje? Bi vzel puško in šel na fronto? Zase lahko iskreno odgovorim, da ne. In ta nezmožnost, da bi brez neposredne akcije lahko karkoli spremenil, zmanjšal to sovraštvo, je precej frustrirajoča.«

Vseeno je prepričan, da je naša dolžnost opozarjati na to, kaj je prav in kaj narobe. »Vsa grobišča po nekdanji Jugoslaviji so naš dolg – ne glede na to, kdo je bil na kateri strani. Sam lahko osebno vzporednico povlečem z enim od teh, žal enim izmed največjih, obstaja pa jih nešteto. Zato moramo sebe in druge nenehno opominjati, da se je to zgodilo in kakšna zmota in zabloda je takšno početje. Očitno kot človeštvo namreč še nismo na točki, ko bi bili zmožni to ustaviti in ko genocidi in klanje ne bi bili odgovor na konflikte.«