Doug Gold: Ljubezen za bodečo žico

+ + + +

Ovire za ljubezen

Kako zaidejo v novozelandski ljubezenski in vojni roman prekmurska gibanica, pohorski partizani, mariborska kavarna Astoria in kino Udarnik, taborišče za zavezniške vojne ujetnike v Podbrežju Stalag XVIII-D in poti reševanja od tam pobeglih na osvobojeno ozemlje, po katerih jih vodijo lokalne članice OF? Zlahka, novozelandski medijski lastnik in svetovalec Doug Gold je bolj faktično, tudi slogovno bolj stvarno kot literarno pretenciozno izpisal srečanje ženinih staršev, Jožefine in Brucea, ki se je začelo ob žici taborišča, ko je bil on v ujetništvu in ona v odporu. Zgodbo je, kot je le mogoče zvesto, rekonstruiral iz škatle pisem, pričevanj in zapisov zgodovinarjev, tudi v angleščino prevedenih slovenskih avtorjev.

Ob ohranjeni osebni korespondenci in novozelandskih časopisnih člankih o napeti ljubezenski zgodbi in medvojnem pogumu je manjkajoče dopisal. Bruceovo pot od prostovoljne prijave do urjenja v Egiptu in poraza na Kreti do ujetništva v bližini Maribora, kamor ona pri iskanju izginulega ali odpeljanega brata pretihotapi sporočilo skozi ograjo. Potem se, po nekaj njegovih hrabrih protinemških pobalinstvih in njeni pomoči pobeglim zavezniškim vojnim ujetnikom spet srečata v Radgoni, ločita tik pred osvoboditvijo – in ločeno preživita tudi prva leta svobode.

Gold to svobodo popisuje, tudi zaradi Bruceove poti domov ob pomoči Rusov proti Odesi in potem v London, kot prebijanje skozi ruševine, posilstva, lakoto in bedo ter kupe trupel, nakar skozi trdovratno birokracijo. To, kar smo prej, recimo pri Ralfu Rothmannu v Umreti spomladi, brali z druge strani, pričevanja o poživinjenju Nemcev tik pred porazom v vzhodnih ravninskih prostranstvih, o brezbrižnosti do smrti in mrtvih, je zdaj popisano skozi oči vojnega ujetnika, ki mu je dovoljeno marsikaj, celo pobegi Kivijev so bili (razmeroma) blago sankcionirani s kakšno samico in premestitvijo. Z drugimi ljudstvi ni bilo heca, tudi ruski osvoboditelji so prevzeli ta okrutni, maščevalni odnos do vseh, ki so jih – kar kolektivno – prepoznali kot privržence nacizma, brez milosti, brez razlik.

Ljubezen za bodečo žico je literarno pričevanje o pogumu pri pomoči pobeglim ujetnikom na svobodno ozemlje, o partizanskem gibanju in surovem ravnanju okupatorja, ki so ga potem odporniki prezrcalili na soldatesko in pomagače. Precej dopisanega, recimo linčanje nemških priležnic v Mariboru, se nam zdi preneseno iz kakšnih drugih, še bolj okrutnih ravničarskih krajev, je pa napeta, kronološko zapisana ljubezenska zgodba s pojasnjevalnim zaključkom ob tem pričevanje o odporu in izdaji, okrutnosti in ljubezni, ki je ne morejo uničiti ne vojna, ne nasilje, ne birokracija, še aktivno nagajanje bližnjih in na zunaj dobrohotnih, ki se dejavno in podlo vključijo v njeno izničenje, ne.