Mauro Coron: Zadnje izpovedi

+ + + + +

Sedemdesetletnik z močjo mladca, ki z gorjanskimi mislimi že leta osvaja italijanske bralce.

Mauro Corona podira moderne poglede o večvrednosti urbane kulture, ko nonšalantno afirmira fizično delo: telo je narejeno za gibanje, mi pa ga ne gibljemo več, namesto nas se giblje mehanizacija. Je čudo metamorfoze: oče ga je mlatil kot psa, mati je utekla iz družine, ni imel niti navadnih škornjev, živel je v bedi in garal kot podiralec dreves, sedaj pa živi kot pronicljivi lik mislečega pisatelja, ki kapitalizira trde izkušnje. Ni kompliciral z materinsko ljubeznijo, jo je pač dobil pri starih starših in teti. Energijo je usmeril v alpinizem, kamnoseštvo in opazovanje narave. Doživel je, kako je jez hidroelektrarne popustil in pustil za seboj tisoče mrtvih in odplavljene vasice v Vajontu. Zakaj pod goro stoletja ni nihče gradil, sedaj pa arogantni človek tam postavlja naselbine in potem se bo čudil, ko se bo oglasila narava s svojo huronsko močjo. Izdaja prastari trik življenja: bistveno je ločiti potrebno od nepotrebnega. Zakaj bi se gnal in dan ustrojil za pridobivanje nečesa, kar pravzaprav sploh ni pomembno? A da bi vedel, kaj šteje, se moraš osvoboditi medijsko-reklamnega sveta, ki ti dopoveduje, kaj je fancy, namesto da bi si svoja veselja našel sam.

Pokaže smisel priložnostnega rokodelstva: ne le da je uporabno, daje zadoščenje, ko pred seboj ne zreš v kupljeni predmet, ampak v delo svojih rok. Permanentno samonagrajevanje. Daleč stran od tistega, ki hlepi, da bi bil slaven in nesmrten, na nedeljsko deževno popoldne pa ne ve, kam bi se dal. Nekoč je pod ceno prodajal skulpture, zdaj je svoboden, 30-letni avto Panda ga ne stane nič.

A ni guru, še manj svetnik, saj zapiše moto, da je tišina jezik popolnosti, sam pa izda 30 knjig. Preprosto – počne, kar ima rad.