Bladee & Ecco2K: Crest

+ + +

Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest.

Kot je za studijske izdelke Drain Ganga običajno, na njej prepriča zlasti produkcija. To na celotnem izdelku podpisuje hišni producent Whitearmor, ki z domiselnimi postopki spaja estetske kvalitete cloud rapa, futurističnega popa, vaporwava, hyperpopa, ambientalne elektronike in celo trancea, IDM-a, synthpopa in še marsičesa drugega. Gre za resnično eklektične skladbe, ki se požvižgajo na klasične aranžmaje; vplive vlečejo od vsepovsod, a pri tem izklešejo popolnoma svojstveno identiteto. Zvočna slika albuma Crest je skoraj pankovsko radikalna; avtorji pogosto ustvarijo skrbno sproducirane zvočne krajine, polne mikrodetajlov, ki pa jih nato zamažejo z ekscesno količino efektov.

Vse to na plošči vzpostavi zares melanholično in evforično razpoloženje, ki nemalokrat pričara pravo trancersko blaženost. To so dramatične, a precej spokojne epopeje, polne prehodov in vzponov, s katerimi pa se nikamor zares ne povzpnejo, temveč poslušalca vztrajno skušajo hipnotizirati. Hipnoza bi bila verjetno uspešna, če nas ne bi pogosto zmotile vprašljive pevske sposobnosti protagonistov. Ja, vokali so že od nekdaj najbolj polarizirajoča razsežnost delovanja Drain Ganga, še posebej, ko govorimo o ustanovitelju Bladeeju. To, da njegov androgino deški glas zveni precej nezainteresirano, ravnodušno in naveličano, je pravzaprav del njegovega čara, a da je na trenutke slišati, kot bi bil popolnoma brez posluha – tako, da ga ne more rešiti niti najzajetnejša količina autotuna –, je malo težje prezreti. Toda ker je Drain Gang okoli svojega ustvarjanja mojstrsko zgradil nekakšno mitologijo, znotraj katere sam postavlja pravila, in ker je njegovo delovanje zavito v debelo plast ironije in spletnih memov, pravzaprav že od začetkov deluje skoraj kot parodija samega sebe, zato si lahko privošči marsikaj – tudi fušanje. Ko se navadimo na »nenavaden« način petja, se lahko začnemo prepuščati toku, ki nas odplakne v Drain Gangovo vzporedno resničnost, tako psihedelično in eterično, da je že skoraj nadrealistična. Kdo bi si mislil, da je lahko glasba, ki zveni, kot bi jo izvajali depresivni androidi, omamljeni s konjskim odmerkom benzodiazepinov, tako nabita s čustvi.