Pogojno pravi

Janko Lorenci

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Kolumna

Novo koalicijo bo najverjetneje sestavil Robert Golob. Je na pol nov obraz, ki je nekatere v Kulu oslabil, scela pa levi sredini prinesel precej volivcev, ki bi brez njega ostali doma. Z njim je izgon janšizma z oblasti postal zanesljivejši. To je bistveno.

Zdaj prihodnjega predsednika vlade poznamo že nekoliko bolje. Nastopi, soočanja, intervjuji, podprti z njegovo znano preteklostjo, ponujajo kar obetavno sliko. Dokončno pa jo bodo seveda izrisala Golobova premierska dejanja.

V politiko je z njim vstopila izrazita osebnost. Vizualno izstopa že z dolgimi lasmi, za politika nenavadnimi, ima pa tudi nekaj karizme, tega redkega, izmuzljivega daru, ki so ga volivci začutili, še preden je zbobnal skupaj stranko in program. Je samozavesten, zmerno samovšečen, zna nastopati, v soočanjih se ne pusti več zlahka izzvati in kdaj utiša celo kakega hojsa in tomčevo. Iz nastopa v nastop kaže več znanja – in nemalo mu ga manjka, saj je bil specialist-menedžer v energetiki, ne pa univerzalec-politik. Priznava, da marsičesa ne ve, včasih ga zanese v populizem, a si upa reči tudi kaj nepopularnega ali celo pohvaliti nasprotnika. Kljub trudu mu v omarah niso odkrili nobenega okostnjaka, zato se vtikajo v njegove menedžerske dohodke, zakonite, a za razmeroma revno deželo vrtoglavo visoke.

Povprečnež Golob gotovo ni. Bil je uspešen, učinkovit menedžer, po odstavitvi je pokazal, da je borec, in kot tak vzbuja upanje, da bo res zagnal projekte, ki jih ima za ključne (zdravstvo, okolje …). Je dovolj sposoben, da se lahko obda s potentnimi, čeprav teže vodljivimi ljudmi. Zdi se tudi nenarejen patriot in – to je pomembno – v redu človek. Tak, ki bo namesto sedanje godlje slabih čustev postopoma umiril ozračje.

V marsičem ostaja nepopisan list, toliko bolj, ker je neznanka njegova stranka. Sam se ima za liberalca, nejasno pa je, koliko je tudi neoliberalec, kar so – z izjemo socialista Meseca – po malem vsi ključni slovenski politiki. Trd neoliberalec ni; to kažejo njegovi pogledi na okolje in davke, ki bi jih naložil zlasti premožnim (torej tudi sebi), pa nasprotovanje socialni kapici, obljube o sodelovanju s civilno družbo itd. Problematično ostaja zdravstvo. Za Goloba je prva prioriteta, poglede nanj je deloma korigiral in zdijo se sprejemljivi, saj očitno razume, da mora biti zdravstvo javno ne samo financirano, ampak tudi izvajano. Zato je težko razumeti, zakaj na tako pomembnem področju še vedno postavlja v ospredje minornega L. Bešiča, ki v svoji karieri nima česa pokazati.

Prihodnji mandat bo skrajno zahteven tako zaradi zunanjih razmer (Ukrajina, zmedena EU, prežeča energetska, prehranska, ekonomska kriza) kot zaradi podedovanega položaja doma – visoke zadolženosti, konca poceni denarja, Janševih razsejancev, grozeče stagflacije, razdejanih ustanov ... Slovenija krvavo potrebuje zunajserijskega premiera in enako koalicijo.

Je Golob tak zunajserijski politik? Ne vemo, kako bosta nanj vplivali morebitna oblast in nova moč, kdo vse se mu bo skušal približati. Največja nevarnost je, da bi se ob kopici vsakovrstnih ovir sprijaznil s statusom quo, boljšim le v toliko, da na oblasti ne bi bil Janša. Mislimo, da se te nevarnosti zaveda.

Revolucionar ne bo, tudi nima dogmatično izdelanega pogleda na svet; je eklektik, ki pa lahko prinese drugačnost. Kot deloma govori že njegova menedžerska preteklost, ima za to »tehnične« voditeljske sposobnosti – zna poiskati dobre sodelavce, ima energijo, pregled nad celoto, organizatorske spretnosti itd. O njegovi elementarni demokratičnosti in dobronamernosti ne dvomimo. Premore tudi vsaj nekaj vizije, kar danes pomeni predvsem jasno zavedanje, da je Slovenija skupaj s svetom na prelomnici, na kateri bo treba dogme o vitki državi, vsesplošni privatizaciji, tekmovalnosti kot edinem načinu življenja itd. podrediti zahtevam naglo propadajočega okolja in vedno bolj nemirne večine, ki je izgubila zaupanje v politiko in elite na splošno. Zlasti okoljsko problematiko jemlje Golob resno in jo vsaj z energetskega vidika tudi dobro pozna.

Novi mandat bo zahteval krizno vodenje, torej ravnanje, ki praviloma ne prinaša popularnosti. Za novo oblast bo bistveno zavedanje, da je zgolj demokratičnost premalo, vrnitev v staro normalnost pa prepovedana, saj je rodila janševsko nenormalnost. To pomeni, da bo treba obnoviti avtonomijo in strokovnost vrste institucij, država, vrhovni kretničar razvoja, pa mora v skupni prid namesto rušenja dograjevati velike javne sisteme, kot so zdravstvo, šolstvo, znanost …, pomembne za razvoj in občutek varnosti navadnih ljudi. Po vrsti jalovih zmernih vlad in Janševem uničenju potrebujemo nekakšen slovenski new deal.

Tik pred volitvami, ki kažejo dobro, nihamo med upanjem v Golobovo pozitivno drugačnost in strahom, da je upanje preveliko. Volivci, že tolikokrat razočarani, mu nalagajo velik moralni dolg že zato, ker za zdaj volijo njega osebno, ne njegove kratkožive stranke. Seveda je jasno, da en sam človek ne more delati čudežev. A že če pogledamo odtise, ki so jih za sabo pustili dosedanji predsedniki vlade, je očitno, kako pomembno je, kakšen je prvi človek vsake koalicije. Za zdaj imamo občutek, da bomo z Golobom, ki ga je – lepa ironija – za politika in svojega naslednika naredil Janša, naposled dobili premiera, ki je nadpovprečen, hkrati pa ni polkriminalec, blefer, svetohlinec, cinik, surovež ali pohlepnež kot tisti, ki dajejo ton sedanji oblasti. Mož je star 55 let, v življenju je nekaj že dal skozi in tak pesjan gotovo ne more postati. Zdi se prizemljen, sposoben, nekdo, ki ima pred očmi tudi skupnost in si zna pridobiti avtoriteto, morda pa celo zaupanje. Drobno dobro znamenje je že to, da se rad smeji – kakšno olajšanje po Janševi otrpli mrkosti in strupeni popadljivosti njegovih pomagačev.