Pisatelj, ki duha pretvarja v dušo

»Pogpsto si rečem, človeku zares ostane samo spominjanje,« spregpvori eden od likov, gospodinja Žalna, v najnovejšem, skoraj boleče melanholičnem in virtuozno napisanem romanu Dušana Šarotarja Zvezdna karta. Prav spominjanje je njegova osnova: ne le popisovanje dejanskih spominov, temveč njihovo naseljevanje, pretvarjanje v literaturo. Četudi je med pisanjem prečesaval zgodovinske dokumente, denimo staro časopisje, reklame, družinske fotografije in predmete iz družinske zapuščine, je zanj razlika med golim obstojem spominov in spominjanjem ključna. »Ne gre le za poskus rekonstrukcije nečesa, kar se je zgodilo, temveč pripovedovanje, povzdigovanje nekega življenja. Ali, pesniško rečeno: kako iz duha napraviti dušo.«

Zvezdna karta je fragment življenja v nekem oddaljenem času, ki bi, če ne bi vstopil v literaturo, ostal pozabljen za vedno. Je zgodba pisateljevega deda, soboškega židovskega trgovca Franza Schwarza, ki nastopa že v njegovem romanu iz leta 2007, s katerim je doživel literarni preboj tudi na tujem, Biljard v Dobrayu, in v eni izmed novel v zbirki Nostalgija. Schwarz se je leta 1932 v Murski Soboti poročil z Roziko Hahn, dobila sta sina Evgena. Toda Rozika in Evgen sta bila skupaj z ostalimi prekmurskimi Židi leta 1944 odpeljana v Auschwitz, od koder se nista vrnila. Franz je bil tisti čas na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Kar je bil včasih ves njegov svet – žena Roža, ki v Soboti hiti po opravkih in si ogleduje izložbe, sin Evgen, ki prebira časopis Naš rod (to dejansko izpričuje ena od fotografij, na katere se je Šarotar naslanjal pri pisanju), službene poti, s katerih se je oglašal Roži –, je postal boleč utrinek preteklosti. Leto po koncu holokavsta se je Franz še enkrat oženil in dobil otroka, pisateljevo mater. Iz bolečine je torej posredno izšlo novo življenje – z darom glasu pričevanja o bolečini in smrti. »Po eni strani zaradi tega, ker me ne bi bilo, če ne bi bilo tega strašnega zgodovinskega dogodka, holokavsta, čutim dolžnost, da pišem o tem,« pravi pisatelj. »A ne gre samo za to, da sem vpleten osebno, gre tudi za to, da je literatura edina, v kateri lahko vzpostaviš dialog z mrtvimi. Na tak način jim lahko prisluhneš in jim pustiš, da odidejo. Slovo mora biti narejeno z jezikom, z besedami. Hkrati pa so prav besede tiste, ki nam omogočajo ponovno obujanje, poustvarjanje življenja, ki je že zdavnaj minilo.« Besede se v njegovem primeru stapljajo s podobami, saj veliko tudi fotografira in avtorske fotografije umešča v svoja dela. Zvezdna karta ni izjema, tako jo, če jo najprej prelistamo, lahko doživimo tudi samo na ravni podobja. Izbrane podobe so spoj preteklosti in sedanjosti, od železniške proge Murska Sobota–Šalovci do pisateljeve delovne sobe in celo utrinka s petkovih kolesarskih protestov, ki jih pisatelj precej redno obiskuje, skoraj vsakokrat pa tudi dokumentira.

Do trenutka, ko je izšel Biljard v Dobrayu, ki je prvi med njegovimi knjigami tematiziral usodo soboških Židov in njegovo družinsko zgodovino, je imel izdanih že šest proznih in pesniških knjig – prvi roman Potapljanje na dah je izdal leta 1999, pri triintridesetih letih (rojen je leta 1968). »Dolgo si nisem upal govoriti, da sem pisatelj, bilo mi je nerodno,« priznava. »Čutil sem splošno družbeno stigmo do tega, pa čeprav je zame to najvišji možen poklic. Poleg tega moraš dozoreti, da si lahko priznaš, da si pisatelj. Imeti moraš osebno zgodbo, ki jo pripoveduješ s ponosom.« Zdaj, ko jo ima in ko je ta prevedena v številne jezike, se mu zdi najlepše, da ima kaj pokazati, kamorkoli gre, in da to povsod po svetu sprejmejo in cenijo.

Uspehu Biljarda v Dobrayu, ki je bil preveden v angleščino, hrvaščino, španščino, poljščino, ruščino in madžarščino ter nominiran za nagradi Oxford-Weidenfeld in Big Other Book Award za prevod, je sledil tudi njegov naslednji roman Panorama, izdan 2014. O njem so, ko je izšel v angleščini, poročali v Guardianu; skupaj s pisatelji, kot sta Patrick Modiano in W. G. Sebald, je bil obravnavan pri seminarju na Brooklyn College v New Yorku, uvrščen na seznam stotih najboljših knjig iz srednje in vzhodne Evrope po izboru britanskega The Calvert Journala, v Franciji pa ga je izdala prestižna založba Hoëbeke/ Gallimard. »

A od tega finančno nimam kaj dosti,« je iskren Šarotar. »Brez družinske podpore v resnici ne bi mogel živeti samo od literature.« Prvih deset let pisateljevanja je brez težav prispeval v družinski proračun, pravi, a kriteriji za honorarje in štipendije so zadnja leta neznosni. »Ne umeščam se dobro v to hiperproduktivnost, ki ti nalaga, da moraš imeti vsako leto zunaj novo knjigo. Za Zvezdno karto sem potreboval pet let. Do literarnega mojstrstva prideš tako, da imaš tudi nekaj odvečnega časa: za razmišljanje, sanjarjenje, samoto, raziskovanje. Tega časa razpredelnice in točkovniki ne zajemajo. Zato si želim, da bi končno nehali vagati duše na tak način, nehali gledati na knjige kot zgolj na marketinški produkt.«