Severnjak

Zver.

Severnjak je najboljši film leta. Pika. Ne, vejica. Severnjak je najboljši vikinški film vseh časov – in najboljša priredba Shakespearovega Hamleta. V zgodovini. Boljša tudi od dejanskih priredb Hamleta. Severnjak je osupljiv original, a tudi priredba – no, reimaginacija Hamleta. To je zgodba o moškem, ki se mora znebiti sovraštva, pogasiti ogenj maščevanja in najti prihodnost. Začne se leta 895 nekje ob severnem Atlantiku, v mračnih, ledenih, viharnih, težkih, mučnih, distopičnih krajih, kjer slavijo vikinškega kralja Aurvandila (Ethan Hawke), alias »krokarskega kralja«, alias »vojnega krokarja«, ki se ravno triumfalno vrne s plenilskega pohoda, s sabo pa pripelje nov kontingent sužnjev. Kralj, poročen z Gudrún (Nicole Kidman), ki mu je rodila Amletha ( ja, princa Hamleta), ne govori, ampak hrope in renči, poln je hard-boiled sentenc (»Ne išči skrivnosti žensk,« »Bodi dovolj moder, da si lahko bedak,« »Umri častno« ipd.), obseden je z rituali (v jami rjove kot volk) in na vsak način hoče umreti od meča, ne pa v postelji. In to mu uspe: brat Fjölnir (Claes Bang) ga ubije in dekapitira. Preden umre, malemu Amlethu krikne: »Če me sovražnikov meč pokosi, me maščuj, sicer boš na vekomaj veke živel v sramoti!«

Jasno, Amleth noče živeti v sramoti – ko ga zagledamo čez leta (zdaj ga igra Alexander Skarsgård), je mišičast, robat, srdit, jezen in brutalen. Ubiti hoče strica, maščevati očeta in osvoboditi mater. Žile mu preplavi sovraštvo, tako da res vsak trenutek izgleda kot človek, ki je izgubil očeta, mater in kraljestvo. Amleth postane maščevanje. Še več: poosebi ga. Prelevi se v furijo, klavca, požigalca, plenilca, zver, berserkerja – v spektakel ekstremnih emocij. A to je svet, v katerem ne veš, kaj boš postal, kralj ali suženj, zato je najbolje, da si pripravljen na oboje – Amleth postane suženj. Ujamejo ga in prodajo, a to je tudi njegov trik – kot suženj se bo lažje prebil do Fjölnirja. Pusti se poniževati in trpinčiti, plazi se med sencami, bojuje se z duhovi, straši kot lačno truplo, laja v svetlobo polne lune, hrešči, ječi in renči, odganja demone, živi mrtvo življenje in pazi, da njegovo srce ne bi postalo hrana.

Severnjak, kombinacija Nasledstva in Gladiatorja (s pridihom Macbetha), blata in krvi, ne pušča nobenega dvoma: prvič, ko se podaš na pot maščevanja, nisi več niti za trenutek nedolžen, drugič, maščevanje je trdo delo, garanje, saj terja žrtvovanje, odpovedovanje, fanatizem in ves tvoj čas, s sanjami vred, in tretjič, maščevanje je pot do cilja, onkraj katerega ni več poti. Ob tem pa se zastavi zoprno vprašanje: je bil ta, ki ga maščuješ, sploh vreden maščevanja? Je bil res vreden tega strašnega napora, navsezadnje, Aurvandil je bil trgovec s sužnji, ki je mislil, da je kralj? Robert Eggers, avtor Čarovnice in Svetilnika, to posname tako kinetično in obenem tako slikarsko, kot da bi hotel Frazettove vikinge, Sandbergove valkire, Arbojev Odinov divji lov, Isabeyjeve viharje, Aivazovskyjeve valove in Beksińskijev horor zbiti v Sturm und Drang čudež. (kino)