Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

+ + + +

Menjava rabe pasu

Pisava Jedrt Lapuh Maležič (rojena leta 1979) je bila v prejšnji prozi osrediščena na duhovite avtobiografske in avtofikcijske elemente. Naslov njenega zadnjega romana, ki govori o treh generacijah žensk, je prispeval pregovor, zasmehovalna rimanica, da so Tržačani – »Triestini mezzo ladri, mezzo assassini« – napol lopovi in napol morilci. Mularija, ki to skandira prišlekinjam v Istri, ni nič bolj ali manj žleht kot tista v Mariboru, kjer se njihova migrantska usoda zašpili; tam tamalo, vnukinjo in hčer, zaradi narečja, naglasa in osončenosti okličejo za »ciganico«.

Vendar so vse to minornosti, minižalitve in mikroizključevanja, vsaj v primerjavi s tistimi kolektivnimi, politično podprtimi in spodbujenimi od moči in oblasti: nona, torej mati protagonistke Marine, pobožnjakarica firmamenta, v molitvi vznesena sogovornica Antona Padovanskega, in njena hči, potem ko fašisti požgejo tržaški Narodni dom in se Marinin mož s partnerjem (morda, čeprav malo verjetno, samo poslovnim) odloči za odhod v tujino, prebežijo v Istro k žlahti, ki živi od oljčnika. Tega potem neznanci, v zavetju noči, požagajo. Zaradi prišlekinj, zaradi antifašizma, vsekakor je na delu množica, da ji uspe v eni noči velik oljčnik … Nadalje spremljamo migrantsko pot žensk na Štajersko pa dileme glede hvaležnosti, ki jo gostitelji pogosto zahtevajo več, kot so jim je tri generacije skupaj sposobne ali pripravljene dati. Roman Napol morilke je saga, ki se začne po prvi svetovni vojni in konča na začetku druge, je izpis postopnega angažmaja treh generacij, od slepe vere in zahtev po ponavljanju tradicije pri najstarejši do srednje, Marine, ki je nekako brezbrižna in splašena, saj se boji posledic, ko ji ponudijo dejavnejšo vlogo v uporni protifašistični združbi, vendar se potem politično aktivira najmlajša, ne le zaradi fanta filozofa, ki so mu jasne stvari raznarodovanja, odtujevanja proizvodov dela in podobno. Roman tako govori o postopnem napredovanju zavesti, da sta pasivnost in prepuščanje mrtev rokav, slepa ulica.

Jedrt Lapuh Maležič se je veri in institucijam že posmehovala, njen roman Vija vaja ven denimo nadvse duhovito osmeši punco, ki si domišlja, da instantno zajema vzhodno duhovnost z veliko žlico, njeno Veliko Egovstvo se razkrije kot (samo)prevara. Tokrat v tradicionalnejši in bolj zresnjeni maniri izpiše zgodovinski in družinski roman o usodi obrobnih in izrinjanih, šikaniranih, ki šele v najmlajši generaciji v vojni vzamejo stvari v roke, izkoristijo to, da je takšnih, ki mislijo, da sami ne morejo spremeniti nič, veliko in vse več, in dejavno posežejo v osvoboditev in smeri razvoja družbene ureditve.

Roman Napol morilke govori tudi o večnem nelagodju beguncev proti svoji volji, o njihovih tesnobah, ki jih povečuje negotovost časa – in še bolj prihodnosti –, pri tem pa bolj kot posameznice svojo motivacijo in suverenost nadgrajujejo in izboljšujejo prihajajoče generacije. Tudi pas, ki je na začetku romana grozeče sredstvo pokoravanja in kaznovanja, dobi na koncu, ob odhodu v partizane, prvotno vlogo in namembnost.