Še četrta klofuta?

Janko Lorenci

22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Kolumna

Mandat, ki se končuje, je matematično natančna napoved, kaj se bo dogajalo Sloveniji, če Janša zavlada še enkrat. Že tokrat je krepko načel ustavni ustroj države, v še enem, časovno polnem mandatu bi ga dokončno sesul. Se pravi cela štiri leta strahoval, podkupoval, falzificiral, se nezaslišano sprenevedal – vse to še bolj surovo in dvakrat tako dolgo. Kdo bi vzdržal tak pritisk?

Nauk je jasen: avtokrat se ne sme pustiti dolgo na oblasti, saj se lahko sicer zgodi, da ga začne podpirati večina volivcev (glej Orbána in Putina), s tem pa postane nezamenljiv. Tudi pri nas je delež trdnih volivcev SDS že dolgo strašljivo visok.

S tretjim Janševim mandatom smo dobili zvenečo klofuto – zasluženo, saj smo jo pridelali kolektivno, vsi skupaj, ne le tisti del politike, ki janšizmu vsaj verbalno nasprotuje. Res je za uspevanje janšizma najodgovornejša opozicijska politika, a veliko so k temu prispevali tudi mediji, sindikati, sodstvo, univerza in vrsta drugih ustanov, združenj, skupin – vsi, ki niso pravočasno dvignili glasu in se uprli, ali pa so, kot na primer RTV, to storili premedlo in prepozno. Pa smo iz prejšnjih dveh mandatov vsi vedeli, kako deluje Janševa oblast. Mojca Šorli upravičeno pravi: upor smo prepustili posameznikom, namesto da bi se uprli kolektivno. Nauk je jasen: če je oblast tako nasilna in nedemokratična, so molk, oportunizem, pasivnost bližnjica v (pol)diktaturo.

Nas je ta tretji nasilniški mandat naposled izučil? Prejšnja dva nas očitno nista, saj tretjega sicer ne bi bilo. Res pa je slednji tudi zaradi drugačnih zunanjih okoliščin (vzpon avtokratov, epidemija, razbita EU …) še prekosil brutalnost in hinavščino prejšnjih dveh. Zato se je znova pojavil nov obraz, ki utegne končati prevlado SDS kot relativno najmočnejše stranke, zato je oživela civilna družba in zato se napoveduje nadpovprečna volilna udeležba. Klofuta je vendarle izzvala krepko reakcijo.

Janša bo v nedeljo najverjetneje izgubil oblast. Vladal je tako, da bo naslednji mandat izjemno zahteven. A nova koalicija bo imela nekaj adutov. Je demokratična, to bo prineslo mirnejšo, manj histerično družbeno ozračje, novi oblasti pa nekaj zaupanja in sodelovanja prebivalstva, za kar janšizem po definiciji ni sposoben. Tako bo na primer laže obvladovati epidemijo. Adut je tudi verjetni premier Golob, za katerega se zdi, da krepko presega domet predsednikov vlade vse nazaj do Drnovška. To lahko potrdi tudi s tem, da se bo držal obljub o tesnem sodelovanju s civilno družbo.

Če bo hotela nova oblast dobro ozračje ohraniti, ga bo seveda morala polniti s konkretno politiko. Ali bo res drugačna, bosta kmalu povedala ključna testa: prvič, ali bo v kadrovski politiki opuščena praksa »naših«, drugič, ali bodo številne ustanove, najprej zlasti RTV, res dobile polno avtonomijo. Z zamikom pa se bo pokazalo, ali bo nova oblast znala povezati dinamičen gospodarski razvoj z obljubljeno skrbjo za socialo in okolje. Nič od tega ne bo mogoče brez prevrednotenja vloge države. Janša, Tonin in druščina še naprej čebljajo o vitki državi, že pandemija in krize, ki pritiskajo na svet in nas, pa jasno zanikajo zadnja desetletja prevladujoče naivno prepričanje o vsemogočnosti in razumnosti urejajoče roke »trga«. V podnebni krizi bo vloga države krucialna ali pa nas bo pobralo.

Slovenija že vsaj dve desetletji živi brez strateškega razmisleka, iz dneva v dan, iz rok v usta. Politika jo je pred 30 leti dobila v kar dobrem mentalnem in materialnem stanju, potem pa postopoma zapravila prednost pred vzhodnoevropskimi državami. Najbolj zato, ker je, izgubljena v meandrih neoliberalizma in ukvarjanja same s seboj, izgubila občutek za skupno dobro. Taka pred očmi nima celote, še manj pa prihodnost. Zato skupne dobrine nenehno kopnijo – vsak dan na primer izgubimo slabih deset hektarov kmetijske zemlje, razprodali in zafrčkali smo državno premoženje, zdravstvo je v krizi … V tem mandatu se ruši še ena ključna skupna dobrina – demokracija. Skupno materialno in nesnovno premoženje nacije se nenehno krči, zato postajamo vedno bolj ranljivi, razdrobljeni in nestabilni. Po treh desetletjih krvavo potrebujemo politiko in oblast, ki bo mislila na celoto in vsaj dva mandata naprej. In se tako dolgo tudi obdržala pri krmilu.

Oznaka, da so nedeljske volitve prelomne, je že papagajska, a drži. Na kocki je vse – zunanja politika, zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura, gospodarski razvoj, demokracija, okolje – in seveda tudi življenjski standard množic. Nov Janšev mandat pomeni tudi slabše življenje večine, saj sedanja klientelistična oblast morebitne ekonomske prirastke dosledno dodeljuje le sebi in »našim«. Izjema so predvolilna darila, ki pa jih bo treba z zamikom plačati. Skratka, pred nami je ali-ali: ponovna Janševa vladavina, zadušena demokracija in splošno nazadovanje ali pa nova, levosredinska oblast in možnost postopnega odpravljanja tudi nekaterih sistemskih težav, v vsakem primeru pa vsaj preživetje demokracije in s tem odprte možnosti za naprej.

Kako se nam je maščevala opustitev kolektivnega odpora proti janšizmu, se bo treba spomniti tudi po volitvah. Velja za sedanjo opozicijo in ves spekter družbe z mediji na čelu. Skratka, tudi na novo oblast bo treba pritiskati in jo sproti korigirati. A nanjo bo, v nasprotju z janšizmom, še mogoče vplivati.

Ta hip pa je seveda bistveno, da odslovimo Janšo. Sicer popravnega izpita ne bo. Za odhod na volišče je potreben zelo majhen napor. Napor bo ogromen, če bi Janša ostal, mi pa bi radi živeli za silo svobodno in dostojno. Eno in drugo ne gre skupaj. Tokrat se res splača odkorakati do volilne skrinjice.