Raper, didžej in igralec, ki rad pobegne

Kljub razmeroma rosnim letom (rojen je leta 1999) bo ljubljanski raper Mark Jacob Cavazza ali Vazz te dni izdal že tretjo dolgometražno ploščo KODEKS. To niti ni tako nenavadno, če vemo, da je pesniško pot začel že v osnovni šoli, ljubezen do slovenskega hiphopa pa ga je kmalu spodbudila, da je »iz pisanja v zvezek prešel na pljuvanje rim«.

Spominja se, da mu je vrata v ta svet v gimnazijskih letih odprla Žena, ena od protagonistk novega vala slovenskega rapa, ki ga je, kot pravi Vazz, »izobrazila o slohiphopu«. Pri tem je zanimivo, da je Žena nedavno za Mladino povedala, da jo je prav Vazz opogumil k prvim raperskim korakom: »Ko imaš pred sabo nekoga, ki sedi na isti klopci kot ti, in je napisal neko besedilo, preden je šel spat, in ti ga odrepal med odmorom, spoznaš, da ustvarjanje glasbe morda ni nekaj tako nedotakljivega, in se vprašaš: zakaj pa ne bi tudi sama poizkusila?« Zato ne preseneča, da bo prav Žena – skupaj z Arnejem in Taom – s koncertom podprla izzid Vazzeve nove plošče. Druščina mladih hiphoperjev, »šentviška naveza«, je v slovenski hiphop krajini že pustila močan pečat: vstopnice za koncert, ki bo v veliki dvorani ljubljanskega Kina Šiška 12. maja, so slab mesec pred dogodkom že skoraj razprodane.

Vazz zaslug za svoje uspehe v rapu ne pripisuje zgolj »šentviški navezi«, temveč kupu drugih lokalnih izvajalcev, ki so ga »pomagali izoblikovati, ga spodbujali in mu razširili obzorja«. Že v zgodnjih srednješolskih letih se je začel udeleževati freestyle battlov, kjer se je »imel čast povezati s protagonisti scene«. Omeni starosto ljubljanske hiphop scene SunnySuna, ki mu je »s svojim načinom življenja na stežaj odprl vrata v svet starošolskega hiphopa«, velenjsko rap legendo Mrigsa in mariborskega raperja Emkeja. Ta ga je »podučil o distribucijski in biznis plati glasbe, me spodbudil, da delujem kot neodvisen izvajalec, a me hkrati sprejel v svoj kolektiv Wudisban«. Občudovanje trojice lokalnih očakov hiphopa, ki jim pravi kar »sensei mojstri«, zaključi z verzom iz svoje skladbe Kolega: »Imam ta privilegij, da idoli so kolegi.«

Zaznamovali so ga tudi mlajši ustvarjalci, s katerimi je »rasel kot raper in hkrati kot oseba«. Med drugim Val Fürst iz producentsko-raperskega dvojca PTČ, s katerim sta skupaj posnela več komadov. »Rasel sem z novošolskimi raperji, ki jim je blizu trap, sem pa stara duša, ki voli oldschool. Zato sem kot raper na nek način razpet med novo in staro šolo,« pravi Vazz. Njegovo ustvarjanje je močno zaznamoval tudi glasbeni producent Hugo Smeh, ki ustvarja pod psevdonimom Hyu. Ta podpisuje veliko večino Vazzevih skladb in je v veliki meri odgovoren za značilno – spokojno, organsko in soulovsko-jazzovsko obarvano – zvočno sliko njegovih podlag, ki se lepo ujamejo z avtorjevim ležernim, a precej resnobnim slogom repanja, v katerem mladi pesnik razmišlja o raznih življenjskih modrostih, ki jih navadno zapakira v težko razvozljive metafore. »Eden največjih užitkov v hiphopu je, kot ti nekdo z domiselnim pančlajnom ali najavo vzame besedo iz ust: ko nekdo reče točno to, kar si že ves čas misliš, a še nisi uspel, ali si nisi upal glasno izreči,« pravi. »Stremim k temu, da tudi sam kateremu od poslušalcev vzbudim takšne občutke.«

Pravi, da koncerti, še posebej, odkar je formiral bend – tega bodo v Kinu Šiška v razširjeni postavi sestavljali Peter Smrdel (bas kitara), Žiga Smrdel (bobni), Filip Vadnu (kitara) in Denis Beganović (pozavna, klaviature) –, pomenijo vrhunec njegovega obstoja. »Vse dolge ure pisanja rim v zvezke, ves čas, ki ga preživimo v studiu, vse to je le plovilo, ki me pripelje na oder.« Čeprav v koncertih neizmerno uživa, pa ga je lanska poletna turneja popolnoma izžela. »Nisem bil prepričan, ali sploh želim nadaljevati z glasbo, saj ljudje ne razumejo, kako stresne so turneje in kakšen pritisk je, da mora biti vsak novi album nadgradnja prejšnjega. Pričakujejo le, da ustvarjaš kot po tekočem traku,« pravi. V njem se je nabralo ogromno frustracij, ki pa so nepričakovano postale glavni navdih za novi album. »S Hugom sva pobegnila na vikendico in v manj kot tednu dni posnela celo plato,« se spominja.

To pa še zdaleč ni bil njegov edini umik iz civilizacije. Na vprašanje, ali bo predvsem glasbenik ali se bo po končanem študiju igre na AGRFT – ja, premamila ga je igra, tako kot njegovega očeta Sebastiana Cavazzo in dedka Borisa Cavazzo – posvetil predvsem gledališču, odgovori, da dopušča možnost, »da bom popolnoma opustil šovbiznis, pobegnil na neko kmetijo, se preprosto izklopil in se do konca življenja sprehajal po gozdu«. Zaradi tovrstnih vzgibov je pred začetkom študija za pol leta »pobegnil« v finsko vojsko, v katero je bil pri osemnajstih neobvezno vpoklican, ker njegova babica izvira iz Finske. »V vojski te nihče ne pozna, vsi imajo isto uniformo, nihče te ne obsoja, na nek način si nihče, kar je zares osvobajajoče,« pravi. In zaključi: »Rad pobegnem.«