Plačilo za strah

William Friedkin je leta 1971 posnel Francosko zvezo (The French Connection), orjaški hit, ki mu je prinesel tudi oskarja, dve leti kasneje pa je posnel Izganjalca hudiča (The Exorcist), film o obsedenosti, ki je bil še večji hit od Francoske zveze. Še odmevnejši. Še kontroverznejši. Vsi so govorili o njem. Friedkin se je počutil kot genialni holivudski producent Monroe Stahr v Fitzgeraldovem Zadnjem magnatu. »Mislil sem, da imam čudežno formulo.« Svet je bil njegov. Lahko si je izmišljal. Povsod so ga sprejeli kot kralja. Tudi v Parizu, kjer se je srečal s Claudom Chabrolom, Françoisom Truffautom in Henri-Georgesom Clouzotom, režiserjem Plačila za strah (Le Salaire de la peur, 1953), filma o štirih moških, ki morajo z dvema tovornjakoma na goreče naftno polje prepeljati nitroglicerin.

A potem je vse presenetil, ko je razkril, kateri bo njegov naslednji film – rimejk Plačila za strah (Sorcerer, 1977). Sklenil je pač, da bo posnel ultimativni metafilm o obsedenosti. Clouzot ga je vprašal: »Kaj ti bo to?« Toda Friedkin je bil prepričan, da sta si bila s tem filmom usojena. In tudi lotil se ga je kot svoje usode: snemal je v džunglah Dominikanske republike, na nevarnih terenih, na spolzkih, kamnitih, razpadajočih cestah, nad prepadi, v blatu, dežju in viharjih, v peklu – z obsedenostjo Fitzcarralda. Ko je razneslo drevo ali tovornjak, ga je res razneslo. In ko je – v Mehiki, na reki Papaloapan – snemal tisti famozni, ekspresivni, halucinantni, cinévéritéjski prizor na lesenem visečem mostu, ki ga divje majejo veter, dež in strele, je delal vse, da bi posnel »enega izmed največjih prizorov v filmski zgodovini«. Štirje možje, Roy Scheider, Bruno Cremer, Francisco Rabal in Amidou, ki prevažajo dinamit (iz katerega že pronica nitroglicerin), so sicer kriminalci, toda navijate zanje, ne pa za naravo, kaj šele za dež ali blato.

Nihče ne preživi. Niti Friedkin. Plačilo za strah – koprodukcija dveh studiev, Paramounta in Universala, sicer mojstrovina suspenza, postmoderni Zaklad Sierra Madre, moralka o aroganci in kazni, filozofski spektakel plačanega tveganja, monumentalni teater absurda in nihilizma, latinskoameriško Srce teme, cinični magnum opus – je namreč stalo 20 milijonov in srhljivo propadlo. Nihče ga ni hotel gledati. Kritiki so ga razsuli. Vojna zvezd ga je odpihnila. Friedkin je bil nenadoma persona ingrata.

Toda njegova obsedenost – njegova vera v ta film – ni bila zaman, saj so jo cinefili z leti brezmejno vzljubili in bogato poplačali. Friedkinovo Plačilo za strah danes velja za klasiko, kult in mit. Festival žanrskega filma Kurja polt – deveti po vrsti – ga bo v soboto, 23. aprila, zavrtel v Kinoteki, v nedeljo, 24. aprila, pa v Kinodvoru, tako da se pripnite in uživajte v vožnji.

A priložnosti za uživanje v vožnji bo še nekaj. D. K. Holm je Plačilo za strah v knjižici Film Soleil (2005) uvrstil med filme soleil – med filme, ki koreninijo v filmu noir, a so njegovo nasprotje. »Noč postane dan, mesto podeželje, sočna ljubezen pa surov seks, poln sovraštva.« Zločini se dogajajo pri belem dnevu, na vrelem soncu, bodisi v avtu, na cesti, trailer parku ali sredi puščave, kjer si »hkrati povsod in nikjer« in ki »ponuja hkrati prihodnost in smrt«. Sence meče le še sonce. Prepad med bogatimi in revnimi je v teh filmih še globlji, gangsterji so še hujši, konfrontacije so še brutalnejše, sebičnost je še neusmiljenejša, moški so še šibkejši in še bolj neumni, mizoginija je še toksičnejša, obsedenost je še kompulzivnejša, nihilizem je še očitnejši.

In ker se Kurja polt letos priklanja filmu soleil, so na voljo še nekatere druge klasike sonca, pohlepa in krvi: Sturgesov Slab dan v Black Rocku (Bad Day at Black Rock, 1955), v katerem Spencer Tracy, originalni enoroki fu tornado, maščuje svojega vojnega tovariša, sicer Japonca (ker je že ravno v tako blazni formi, bi lahko maščeval še Japonce, ki so umrli v Hirošimi in Nagasakiju), Meyerjeva bujna, satirična, brutalna, pnevmatična, tako rekoč stripovska seksploatacija Daj, mucka, ubij, ubij! (Faster, Pussycat! Kill! Kill!, 1965), v kateri si odprto cesto – srce Amerike – podredijo fatalne ženske, Tura Satana, Lori Williams in Haji, Pennov Pregon brez usmiljenja (The Chase, 1966), v katerem pobegli Robert Redford, strah in trepet teksaškega mesteca, konča kot Kennedyjev atentator Lee Harvey Oswald (Warren Beatty v naslednjem Pennovem filmu, Bonnie in Clydeu, konča kot John F. Kennedy), Lautnerjeva perverzna, puščavska Pot v Salino (La route de Salina, 1970), v katerem Robert Walker Jr. izgleda kot noir klatež, ki je padel na sonce (Rita Hayworth, ikona klasičnega filma noir, je tu tako nujna kot Mimsy Farmer, ikona seksualne revolucije), in Fulcijev nenadjebljivi giallo Ne mučite račka (Non si sevizia un paperino, 1972), v katerem skuša nekdo – jasno, psycho – restavrirati »normalno« družbo brez greha in dečkom preprečiti, da bi izgubili nedolžnost. Ni dvoma – patriarhat je vir degeneracije.

Kurja polt je štartala že v torek, tako da so se doslej že zvrstili trije odbiti, »soleilski« tretjesvetni krimiči (iranski Prihaja zmaj!, senegalski Saloum, kazahstanski Ljubica, ne boš verjela), v katerih večnost temelji na resnični zgodbi in v katerih je maščevanje res kot reka (»Dna se dotaknemo šele, ko potonemo«), dve groteskni, peklenski distopiji (Pfaffenbichlerjev 2551.01, Tippettov Nori bog), dve nemi klasiki (Browningov Neznani, Christensenova Čarovnica) in Romerov izgubljeni Zabaviščni park (1973), kakofonični park mučenja, poniževanja in zlorabljanja starejših, groteskni, morbidni, nečloveški karneval starizma, toda vse filme soleil lahko še vedno ujamete, s tem pa tudi pesem Quei giorni insieme a te (via Ornella Vanoni), mojstrovino, ki krasi mojstrovino Ne mučite račka in ki preglasi slovito repliko iz Plačila za strah: »Nihče ni kar nekaj.«

Filmski festival:
9. Kurja polt
Kje: Slovenska kinoteka in Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: do 24. aprila 2022