Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen

+ + + +

Vladanje kot samovolja in predstava

V proznih delih kolumbijsko-mehiškega nobelovca, novinarja in najžlahtnejšega pripadnika magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) imajo diktatorji posebno mesto. Že Sto let samote je epopeja o uporih in polkovnikih, ki jim klestijo penzijo, Patriarhova jesen pa je bralni špeh, posvečen tiranovim vzponom in padcem, atentatom in popisom skrunjenja trupla s ploskimi, deformiranimi podplati in bingljajočo kilo. Takrat so vsi vzhičeni, tudi njegovi potomci, vsi rojeni s sedmimi meseci in spočeti v hitrih, trzavičnih popoldanskih patriarhovih kopulacijah kje na podu, z od sieste upočasnjenimi kuharicami, s čistilkami ali številnimi priležnicami, ki si delijo palačo s kravami in razkrivajo caudillev kmetavzarski izvor. In bolj, ko si ljudstvo vedno znova oddahne, češ da se ga je dokončno znebilo, bolj živ in okruten, bolj premočrten in skrivnostno močan se vrne in bolj krvavo se maščuje pučistom.

Patriarhova jesen je spisana v včasih po nekaj strani dolgih stavkih, ki jih Márquez zloži v poglavje v enem samem odstavku. Je gost, neustavljiv prozni tok in kronika vladanja, predvsem je vzneseno pričevanje o vznikanju generalove moči iz lastne smrti, kar omogočajo dvojniki, ki se pasejo na njegovih številnih ljubicah. Vedno znova kdo opozori, da na od jastrebov izkljuvani gmoti mesa z nerazpoznavno pojedenim obrazom manjkajo lastnosti, ki naj bi jih Kadaver, največji in najvzdržljivejši med karibskimi samodržci, ki jih gosti in potem obira na dominah, moral imeti za prepoznavo.

Generalissimo se vrne enkrat ob pomoči angleških marincev, drugič proda naravne zaloge; to je takšne vrste republika in tudi gospodarstvo je ustrezno – razprodaja naravnih bogastev, prihodnosti, vodnih virov in sečnje gozdov, bi rekli danes. Črpanje naravnih bogastev drži državo, hunto pokonci in tiran se brani ob pomoči zainteresiranih tujcev. Kar naenkrat se, ko mu past nastavijo res najbližji, pojavi s hribovcem z mačeto, ki potem odrobi glave nekdaj zvestim, drugič te garda pokosi z mitraljezi, tretjič s kom tretjim pobija gardiste, pasje sinove, preživi ciklon, preživi vse in obiskuje lepotne kraljice, revne punce iz predmestij, jih zalaga z gramofoni in tajne službe preuredijo okolico in prebivalce, vse za njegovo varnost, ta je najprej in prva.

Pri popisih rož, daril, vstaj in krvavih koncev, čisto pri vsem Márquez kopiči, to je nabrekanje sloga in baročna pisava, ki ravno s ponavljanjem in variiranjem doseže učinek, to je pripovedni zamah, ki ga v magičnem realizmu in pri latinskoameriških avtorjih cenimo, hkrati pa je tudi kritično pričevanje o oblasti, ki se uprizarja. Caudillev način vladanja je spektakelski, on sam pri tem inscenator in akter, le za stranske vloge potrebuje vedno nove ljudi, da nastopijo v obliki trupel, nove otroke za goljufanje loterije, da vedno zadene sam, in na koncu, ko se večnost neha, tudi sam omaga in ga bo zamenjal drug, ker gre za interese kapitala, s katerim se ne smemo hecati, saj iz roda v rod kapital išče in najde.